Zamajan svet - nebivedelakolikokratže

Bili so časi, ko sem verjela, da je to to. Da ne sledi popolnoma nič več. Da moram spremeniti svoje življenje, svoje želje in svoj končni cilj. Ker je nenadna izguba pomenila, da se mi je življenje postavilo na glavo in da moram spremeniti svoj način razmišljanja in delovanja. 

Pa je bilo jasno, da po vseh pravilih sreče na tem svetu ne bi smelo biti konec. Ne, če je tako, da je določenim ljudem namenjeno biti skupaj. Ker je bilo jasno od prvega dne, ko sva se spoznala, da nekaj je med nama. 

Ne glede na vse ovire, ki so se nama postavjale na pot ali pa sva si jih v določenem trenutku postavila sama, ker sva se še učila, kako živeti drug z drugim,sva jih vsakokrat uspela premagati ali pa vsaj prestaviti v preteklosti. 

Logično - nihče ne začne veze za vse življenje z navodili o ravnanju s partnerjem. Ogromno stvari se je potrebno naučiti. O partnerju, pa tudi o samem sebi. Sama sem se v vsakem poskusu znova ogromno naučila o sebi. Tudi napačnih stvari. Ker si, vsaj od začetka, kljub potencialu, ki sva ga imela v sebi, nisva dovolila pravilno čutiti in pravilno reagirati. Strah naju je bilo, seveda. 

Vseeno pa si prvi trenutek pustil neizbrisljiv pečat v meni. Tak, ki je ob vsakem ponovnem srečanju in nato slovesu moj svet postavil na glavo in ga še petkrat zavrtel. Ne glede na to, da je bil moj svet vedno zamajan, se moje vrednote nikoli niso spremenile toliko, kot so januarja. 

Nikoli si nisva dala toliko možnosti za spoznavanje. Se toliko pogovarjala. Bila toliko v stiku, tudi ko nisva fizično skupaj. Nikoli si nisva dovolila brskati tako globoko po osebni preteklosti in si pripovedovati o bolečih izkušnjah. 

Spet sem zašla z bistva, ki sem ga želela zapisati (ampak saj to je najbrž pričakovano vsem, ki so me v preteklosti spremljali na blogu). Januarja, pravzaprav decembra, si zamajal moje življenje in poskrbel zato, da je zopet dobilo smisel. Da so se moje misli v trenutku obarvale v vse odtenke barv mavrice. 

Uspela sva na novo postaviti cilje na zelo trdih temeljih. Čas, ko sva bila ločena, naju je naučil, da morava za naju trdo delati. Da se morava spustiti bliže, predvsem pa globlje. In prekleto dobro sva vzela ponujeno lekcijo. 

Če bi me kdo vprašal, kakšna je razlika med poskusi, ki sva jih izvedla v preteklosti in zdajšnjim (ki pravzaprav ni poskus, kot resno življenje, ki sva ga končno zagrabila z veliko žlico), bi rekla, da je razlika v nič, hkrati pa v vsem. Težko je opisati razliko, pa vendar jo oba še kako občutiva. Občutiva jo v vsakem dotiku, vsakem poljubu in vsaki izrečeni besedi. 

Seveda pa je glavna razlika skrita v vsakem ZA VEDNO, ki si ga izrečeva in misliva resno.