Oktobra ni.

A zakaj ni oktobra se sprašuješ? Seveda je bil. Natančno med septembrom in novembrom. Ampak ga ni na seznamu Pisalo se je ... Ker se ni prav nič pisalo. Kljub mojim velikim obljubam, da se bo pisalo. Pa tudi drugi Načrti iz septembra niso nikjer na poti, ki bi jih pripeljala do Ciljev. 

Še vedno, kot sem to počela v starih časih, plavam v idejah, o čem pisati, pa vedno znova najdem izgovor proti. Ali ni časa (pa to v bistvu zadnje čase niti ni izgovor, temveč resnica), v tistem trenutku nimam v neposredni bližini računalnika (telefon pa je tako zapolnjen, da ne bi prenesel še Bloggerjeve aplikacije), se mi ideja zdi preveč mimo, preveč osebna ali pa premalo osebna. Skratka, težki izgovori, kot sem že rekla :).

Včasih pa je preprosto tako, da bi en kratek zapis za sem gor - takšen, s katerim bi bila seveda zadovoljna, spravila skupaj ravno v času, ki ga drugače porabim za malo bolj (ali pa malo manj) strokoven članek s katerega izmed področij, ki se jim trenutno posvečam. 

(Mimogrede, ko sem že ravno pri pisanju člankov ... Se preprosto moram pohvaliti za svoj prvič [čeprav sem mnogo teh prvič žal izpustila zaradi svoje lenobe] ... Tale prvič pa je prva objava članka v naslednji izdaji tuje revije Journal of Applied Engineering Science. Kljub temu da je od tega, ko sem izvedela, da bomo objavljeni, šele kakšen teden, je težko opisati občutke, ki so me v tistem trenutku prevzemali. Spomnim se, kako sva s kolegico garali za tisti članek. Ker je bil že drugi iz področja ozelenitve voznih parkov in drugi izhajajoč iz naše raziskave davnega leta 2014. Pa ker še nisva bili toliko vešči pisanja člankov ... Sva se z njim kar zamudili. In zdaj bo objavljen :) ... Ob dveh imenih, ki sta mi pravzaprav odprla vrata v to, da sem nekoliko bolj vpeta v življenje na fakulteti, kot povprečni študent. 

Ravno jutri imamo namen končati s člankom, vezanim na mojo diplomsko delo, in ga prav tako izdati v kakšni tuji reviji. S tem je bilo šele dela, ker sem bila pri pisanju popolnoma sama - poleg njunih nasvetov seveda. In ker sem po pol leta raziskovanja, razmišljanja in pisanja o isti temi zares izgubila zanimanje zanjo. Da sem napisala članek je trajalo vse od zadnje konzultacije za diplomsko nalogo (nekje avgusta) pa do prejšnjega tedna, ko sem se zares usedla zraven in napisala celega. Z ogromno zanosa in s tapravo iskrico. Sem mislila sicer, da bosta rekla, da je eden izmed slabših, ki sta jih prebrala, pa jima je bil v bistvu všeč. Seveda bo iz njega izpeljan še nekoliko krajši za objavo v kakšni slovenski reviji. 

Zašla sem s teme ... Čas je, da se vrnem nazaj ... Ampak ker sem toliko navdušena nad priložnostmi, ki jih dobivam na fakulteti, sem preprosto morala zaiti. Čeprav je to le majhen delček tega, kar me trenutno navdušuje. Ampak o tem kdaj drugič.)

Sem pa bila zmeraj, kadar sem prišla pokukat na Bloggerjevo delovno tablo in pogledat, kaj se dogaja na ostalih blogih, ki jih spremljam, prijetno presenečena nad obiskom, ki se vsak mesec - kljub temu da ne pišem - oklepa števila 200. Hvala vsem, ki pridete vsake toliko preverit, če še kaj migam :)! 

Pred kakšnima dvema mesecema sem sprejela stavo. Iz principa - ker moram biti zmagovalka. Stavila sem, da bo 1. januarja, ko se bo v rubriki Pisalo se je ... zaprlo leto 2016, ob letnici zapisano vsaj število 50. Starih objav je, skupaj s tole, ki nastaja, šele 8. Do konca leta je še natančno 60 dni. Če želim dobiti stavo, moram ustvariti en zapis na 1 dan in 6 ur. 

Pa poglejmo, če mi bo uspelo :) ...