120 besed?

Omejitev 120-ih besed, ko gre za izražanje mnenja na pisni način, je zame v bistvu kazen. Kar sem ugotovila šele včeraj, ko sem se odločila, da napišem nalogo za predmet Organizacijska kultura. 

Na predavanjih, ko je profesorica opozorila na omejitev besed, sem se nasmejala, ker sem vedela, da jih napišem v manj kot desetih minutah. Doma pa se je izkazalo, da bom potrebovala še enkrat toliko časa. Ker med pisanjem nisem bila pozorna, koliko besed se je nabralo. Šele proti koncu mi je pogled zašel v skrajni desni rob ekrana. 

"Pozor! Skrči besedilo!" Nabralo se je 30 neželenih besed, jaz pa še vedno nisem zapisala tistega glavnega o drugi temi. Najprej sem preiskala besedilo, če lahko kakšno besedno zvezo ali frazo napišem z manj besedami. Besed pa je bilo še zmeraj 22 preveč. Naslednja stopnja je bila, da sem se znebila vsega, kar se mi ni zdelo, da pove bistvo. Ker mi je po tem koraku do 120 besed manjkalo še 36 besed, sem morala zelo na kratko poudariti svoje nestrinjanje. 

Kliči Bineta za seminarsko je bila kolumna, ki je razkrivala nekaj težav, s katerimi se spopadamo, pa najbrž ne samo v naši ljubi Sloveniji. Kako se znajti, če imaš dovolj denarja in lahko praktično za karkoli odšteješ mastne denarce. Ostali, ki pa denarja nimajo, pa naj se znajdejo po svoje. 

Tisti, ki ste odprli link, ste ugotovili, da je članek prvotno namenjen obsojanju plačevanja za seminarska, zaključna in druga dela. Prvotno sem mislila napisati pisanju del drugim. Pa sem se premislila, čisto zaradi osebnega pogleda na to tematiko. Ne obsojam namreč tistih, ki si zaslužijo še kako potreben denar s pisanjem seminarskih. Obsojam tiste, ki jim delo dajejo. Dokler bodo obstajali dijaki in študentje, ki se jim ne ljubi izpolnjevati svojih dolžnosti ali pa preprosto niso sposobni česa takšnega, naj tisti, ki to znajo, dobro iztržijo. Jim privoščim. 

Menim, da si takšni študentje, ki niso sposobni sami napisati niti ene seminarske, kaj šele zaključnega dela, ne zaslužijo pridobitve svojega naziva. S takšnim ravnanjem popolnoma izničijo delo svojih kolegov, ki so se za nek izdelek potrudili sami. Seveda obstaja možnost, da bo kupljen izdelek boljši od najboljšega izdelka, ki so ga študentje napisali sami, saj imajo tisti, ki pišejo za denar, po navadi več izkušenj in napisanih izdelkov, kot študentje sami. 

In preskakovanje vrst pri zdravnikih? Še bolj obsojanja vredno. Gre za življenje ljudi. In ne vem, zakaj bi bila življenja tistih, ki imajo več pod palcem, vredna več od tistih, ki gledajo na vsak cent ali evro, da uspejo preživeti mesec. Če imamo zdravstveni sistem takšen, da naj bi omogočil vsem enako obravnavo, se dajmo potem držati čakalnih vrst. Čeprav verjamem, da je težko čakati križem rok ob zavedanju, da si bolan. 

Kakorkoli, na koncu mi je uspelo oddati nalogo z natančno 119 besedami. In najbrž je že prav, da nas omejuje pri številu besed. Konec koncev so omejene strani člankov za objavo, pa število znakov za zaključna dela ... Prilagoditi se bo potrebno :).