Eksistenca je pred esenco 1

»Eksistenca je pred esenco.«

(Jean-Paul Sartre)

 Tole premlevam že od srede, ko smo v šoli začeli obdelovati Tujca. Bila je prva knjiga domačega branja, ki sem jo prebrala z veseljem in pri kateri me je dogajanje potegnilo vase.

Glavni junak (katerega priimek se mi ne da črkovati, ker je dooolg in zahteven :D).. Mi je na nek način zelo podoben.

Tudi sama velikokrat ravnam popolnoma drugače, kot okolica pričakuje od mene. Naveličana sem namreč prilagajanja vsem okoli mene. In se zato prilagajam samo še ljudem, ki mi veliko pomenijo in jih res ne želim izgubiti. Za druge mi je pa popolnoma vseeno.

Moja dejanja lahko obsojajo, če želijo, jaz pa bom še vedno vedela, da sem ravnala tako, kot se je zdelo meni najbolj prav.

Popolnoma razumem njegovo preživljanje časa po smrti matere. Pa kaj če je že naslednji dan šel na plažo, tam spoznal žensko, se spustil v spolni odnos z njo, v kinu gledal komedijo. Vse to še ne pomeni, da ni žaloval za njo.

Tudi sama sem dan po očetovem pogrebu prevzela nalogo varuha v župnišču. Od osmih zjutraj pa do treh popoldan sem se družila z otroci, se z njimi igrala, pogovarjala o čemerkoli so želeli in se seveda tudi smejala. Mogoče si je takrat kdo mislil, da ne ravnam prav. Da bi morala žalovati med domačimi štirimi stenami. Ampak to je samo njegovo mnenje.

Meni je to pomagalo, da sem vsaj malo pozabila na močno bolečino, ki me je dušila. Če si ne bi poiskala dejavnosti, v kateri sem našla nek smisel, bi zapadla v depresijo. Tako pa sem izgubo preživela brez kakšnih težjih čustvenih poškodb.

Najbolje takrat pa mi je bilo to, da mi ni bilo potrebno govoriti o smrti, o žalovanju, o občutkih ki me oblivajo. Govoriti o tem namreč sploh nisem bila sposobna.

Pa kaj, če sem kljub stari miselnosti ljudi okrog mene, že po enem mesecu dala črnino s sebe in se začela oblačiti v žive, vesele barve? Ne razumem namreč, zakaj ljudje za nekoga, ki nosi črnino celo leto mislijo, da tako zelo žaluje.

Lahko žalujem tudi, če imam na sebi najbolj fluorescentno zelene hlače in pinki majico. Lahko pa nekdo, ki ima na sebi črnino sploh ne žaluje več, ampak jo nosi samo zato, ker družba meni, da se tako spodobi.

Tako kot glavni junak v knjigi tudi sama nisem pretirano jokala na pogrebu. Ko smo čakali na pogreb v kapelici in ko so nam ljudje prihajali izreči sožalje, sem z lahkoto in brez solz v očeh spregovorila z vsakim. Nekajkrat sem se celo rahlo nasmehnila. Pa ne zato, ker me ne bi bolelo, ampak zato ker sem do tistega dne že popolnoma izsušila svoje zaloge solz. In hkrati tudi zato, ker ne maram pred komerkoli kazati čustev.

In če pogledam nazaj, sem ponosna na to, da sem čas po smrti preživela tako kot sem. Tako kot sem čutila da moram. Konec koncev se je ati rešil vsega trpljenja. In ker verujem v Boga, sem prepričana, da čaka name in na mamo nekje v nebesih, da se mu nekega dne pridružive.

Vem, zašla sem.. Popolnoma. Začela sem s stavkom, da je eksistenca pred esenco.

Da na hitro razložim. Vrženi smo v ta svet brez navodil kako naj ravnamo in brez nekega smisla, ki bi nas vodil skozi življenje.   

Preko drugih ljudi (posebej staršev) kot otroci začnemo kot gobe vpijati pravila, ki veljajo v družbi. In ko odrasemo je samo od nas odvisno v kolikšni meri se jih bomo držali in koliko si bomo upali izstopati iz sivega povprečja.

In ko prestopimo prag osnovne šole se začne iskanje smisla v življenju, čeprav se tega nekoliko bolj zavemo šele ob prestopu v srednjo šolo, oziroma na fakulteto. Vsako leto nam je bolj jasno, da smo tukaj in zdaj zato da nekaj storimo. Toda kaj bomo storili in kako bomo to storili, kaj bomo s tem povzročili okolici pa je odvisno od nas in našega dojemanja sebe ter okolice.

Po eni strani je to zelo nepravično do nas. Kajti marsikdo ne najde vseh smislov, ki bi jih potreboval za srečno življenje. In umre prikrajšan za kakšno od izkušenj.

Poleg tega pa se moramo za poklic, ki je osnova življenja v »odrasli dobi« odločiti prekmalu. Pri 15-ih letih, ko nam še sploh ni jasno kaj bi od nas sploh radi! In ko marsikdo še ne dojame, da bo verjetno moral poklic, ki si ga bo izbral prenašati še celo življenje.

Kaj če že tukaj storiš napako? Boš celo življenje hodil v službo, ki ti v bistvu sploh ne leži in boš zato tečen vse svoje življenje?

To napako lahko storimo tudi pri 18. letih, ko sicer mislimo, da smo najbolj pametni na svetu in da itak vemo vse, da ne delamo napak in da smo oh in sploh carji.

In tega me je v tem letu najbolj strah (ampak naj bo to tema katerega od naslednjih zapisov).

Smisel v življenju so tudi naši prijatelji. Tisti taiskreni seveda. Prav oni so tisti, ki nam polepšajo slabe dni, izbrišejo žalost z naših obrazov in narišejo najlepši nasmeh. So tisti, ki naj bi nas spremljali celo življenje in s katerimi bi na starost zbijali šale na svoj račun – kako smo v mladih letih bili neumni in naivni.

Kaj pa če vse prijatelje iz mladosti izgubiš? Če ravnaš napačno? Če si med spoznavanjem nekoga, ki ga smatraš za prijatelja, preveč egocentričen? Ali pa se pač ne potrudiš dovolj, da bi razumel in sprejel tudi kakšno njegovo napakico?

Boš v starosti sam obujal spomine. Kar pa po moje sploh ni tako zelo zabavno.

Da ne pozabim še na en smisel, ki vodi v drugega. Partner. Oseba, o kateri si sanjal v mladosti. Oseba s katero se lahko skregaš, a se tako ljubita, da si vse odpustita.

Kaj če ne srečaš pravega? Če se skregaš z njim? Ločiš? In ne srečaš nikogar več, ki bi te privlačil?

Ostaneš sam in neljubljen. Za seboj pa lahko pustiš tudi otroke, ki so zaradi prepirov, ali celo ločitve, ki so tisti ki najbolj trpijo pri tem…

Dobro, bom raje končala, ker sem pesimistično naravnana danes. Teži me namreč veliko vprašanj na katera ne najdem vprašanj. In ki bi jih rada uspešno rešila….

Vam pa, ki ste prebrali zapis do konca želim, da bi našli svoj smisel življenja na vseh področjih :)..

In ne pozabite: v ta svet ste vrženi in tega ne morete spremeniti! Sprejmite ga in nanj glejte z lepimi očmi, da bo tudi svet lep :)..