Biti hvaležen za izkušnjo ali..

Vprašanje se mi je po mislih podilo celo noč, ko nisem mogla zaspati.. Ko sem ležala, poslušala tiktakanje ure nad mojo glavo, v drugače preglasni tišini...

Prepustiti se žalosti ali biti vesel za eno izkušnjo več?

A na srečo (ali pa na žalost, odvisno s katerega zornega kota pogledaš) nanj odgovora nisem iskala prvič.

Avtor: Špela Sevčnikar

Iskala sem ga nekaj mesecev po atijevi smrti, ko je bil moj svet porušen do konca. 

Takrat sem ugotovila, da je vsekakor boljša hvaležnost. Hvaležnost za to, da je tako izjemen človek bil moj oče. 

Da me je lahko spremljal na moji poti v samostojno življenje vsaj 17 let, da sem se v teh letih lahko učila od njega. Učila sem se, da je vedno potrebno priskočiti na pomoč, da je pridno delo vrednota (in nobeno delo ni nehvaležno, sramotno), da na nikogar ne smeš gledati kot na sovražnika - ne glede na to, kaj hudega ti je storil, da je narava prečudovita, če jo opazujejo prave oči, da drobne stvari lepšajo življenje in še veliko drugih stvari. 

Bil mi je vzgled in mi še zmeraj je. 

Torej, ko sem ugotovila, da sem lahko za toliko stvari hvaležna, sem se spoprijela z dejstvom, da je za vedno odšel, da ga nikoli več ne bom mogla objeti (kar sem zeloo rada počela)... 

In z dejstvom, da nikoli ne bo videl, kaj mi je podaril. A čeprav on nikoli ne bo izvedel in imel možnosti opazovati, koliko njega se skriva v meni, to vem jaz in ljudje, ki so ga poznali. In na to sem definitivno lahko ponosna in hvaležna za vse trenutke z njim, čeprav so mi bili prehitro vzeti.

Enako sem se spraševala še velikokrat, ko je kakšen človek odšel iz mojega življenja, kar tako nenapovedano. In vedno znova sem ugotavljala, da se vse zgodi z razlogom in da sem na koncu lahko samo hvaležna, da je človek sooblikoval mojo osebnost.

Po dogodku v zadnjem dnevu pa sem spet pred tem, da sprejmem dejstvo, da je bilo kar je bilo in da mi je izpred nosu odpeljal še en vlak priložnosti, ne da bi se tega sploh zavedala.

Da sprejmem dejstvo, da sem tudi ob tem osebnostno malo zrasla in da je zame (očitno) tak razplet vsaj nujen, če ga že ne morem sprejeti kot dobrega. 

Edini sklep, do katerega pa sem zaenkrat prišla po tem dogodku pa je, da sem neumna, ker sem se (zopet) prepustila sanjam.. 

Sanjala pa sem kot ponavadi o nedosegljivem... 

Zato nasvet: pazite kaj sanjate, saj padec iz sanj prokleto boli!