Mogoče me pa to moti?
Imam veliko potrpljenja in nisem pretirano zamerljiv človek.
In to pomeni, da če mi nekdo stori nekaj slabega, mu odpustim in pustim da ponovi dejanje, čeprav je boleče.
Toda tudi tega potrpljenja je, tako kot večina ostalih stvari, enkrat konec. In ko ga je, se moje obnašanje spremeni. Čeprav na način, ki marsikomu ni razumljiv.
Nikoli namreč ne bi "napela" nekomu kar mu gre, ampak mu samo omenim kaj je narobe in se malo umaknem od njega. Potem pa čakam. Ne vem natančno na kaj. Verjetno na to, da se tisti spomni, da bi kaj storil in popravil najin odnos. In če se tisti tega ne spomni, najin odnos zgublja na moči.
Na ljudeh me tudi ne moti pretirano veliko stvari. Če pa me že, jih poskušam spregledati. Skoraj nikoli pa jih ne opozorim na njih, kajti dokler ne spoznam človeka dovolj dobro pač ne morem vedeti, kako sprejema kritiko na svoj račun.. In raje ne tvegam.
Še manj pa tvegam, ko človeka tako dobro poznam, da vem da bo ob omembi njegove napake popenil in iskal vse mogoča opravičila. Ali pa se celo delal, da je z drugimi kaj narobe ne pa z njim.
In danes sem se čudila eni osebi, ki ji je druga dajala tako zelo jasne namige, da je ne prenese, ona pa ni dojela - oziroma ni hotela dojeti teh očitnih znakov. In to drugo osebo občudujem, kajti v enem dnevu je povedala vse, kar si jaz želim povedati že kar nekaj časa.
Njeni občutki danes so mi tako zelo domači.
Tudi jaz ne maram, da kdo sili vame ko sem slabe volje in se na vsak način trudi "pomagati" čeprav tega ne zmore.
Ne maram, da nekdo odgovarja na vprašanja, ki se tičejo mene, ker misli, da me tako dobro pozna. Ker se počutim kot da sem popolnoma nesposobna. In se sprašujem, kaj si misli o meni šele tisti, ki mu nisem mogla odgovoriti, ker me je nekdo prehitel.
Ne maram, da je po tem, ko sem do nekoga ironična, ker mi je brez prošnje vzel stvar iz peresnice ali torbe (kar me načeloma sploh ne moti, ampak kadar mam dober dan preprosto moram nekaj pokomentirati, ampak tako v hecu seveda), ko to stvar vrne, nekdo drug ironičen na isti način - z istimi besedami.
Ne maram, da se nekdo "vpikne" v vsako moje dejanje ali počutje. In me zato na dan doleti milijon vprašanj: "Kaj je narobe?", ker sem tisti dan malo bolj tiho ali ker mi pač katera od šal ni smešna.
In ne maram ljudi, ki se namenoma "mečejo" ven in se delajo glavne, po drugi strani pa igrajo nekakšno skromnost in se delajo, da jim pozornost ne prija.
Ampak kot sem že nekaj vrstic prej napisala, tega dotični osebi ne bom povedala, ker tega ne bo sprejela. Sploh pa bom to prenašala samo še približno devet mesecev :)..
In to pomeni, da če mi nekdo stori nekaj slabega, mu odpustim in pustim da ponovi dejanje, čeprav je boleče.
Toda tudi tega potrpljenja je, tako kot večina ostalih stvari, enkrat konec. In ko ga je, se moje obnašanje spremeni. Čeprav na način, ki marsikomu ni razumljiv.
Nikoli namreč ne bi "napela" nekomu kar mu gre, ampak mu samo omenim kaj je narobe in se malo umaknem od njega. Potem pa čakam. Ne vem natančno na kaj. Verjetno na to, da se tisti spomni, da bi kaj storil in popravil najin odnos. In če se tisti tega ne spomni, najin odnos zgublja na moči.
Na ljudeh me tudi ne moti pretirano veliko stvari. Če pa me že, jih poskušam spregledati. Skoraj nikoli pa jih ne opozorim na njih, kajti dokler ne spoznam človeka dovolj dobro pač ne morem vedeti, kako sprejema kritiko na svoj račun.. In raje ne tvegam.
Še manj pa tvegam, ko človeka tako dobro poznam, da vem da bo ob omembi njegove napake popenil in iskal vse mogoča opravičila. Ali pa se celo delal, da je z drugimi kaj narobe ne pa z njim.
In danes sem se čudila eni osebi, ki ji je druga dajala tako zelo jasne namige, da je ne prenese, ona pa ni dojela - oziroma ni hotela dojeti teh očitnih znakov. In to drugo osebo občudujem, kajti v enem dnevu je povedala vse, kar si jaz želim povedati že kar nekaj časa.
Njeni občutki danes so mi tako zelo domači.
Tudi jaz ne maram, da kdo sili vame ko sem slabe volje in se na vsak način trudi "pomagati" čeprav tega ne zmore.
Ne maram, da nekdo odgovarja na vprašanja, ki se tičejo mene, ker misli, da me tako dobro pozna. Ker se počutim kot da sem popolnoma nesposobna. In se sprašujem, kaj si misli o meni šele tisti, ki mu nisem mogla odgovoriti, ker me je nekdo prehitel.
Ne maram, da je po tem, ko sem do nekoga ironična, ker mi je brez prošnje vzel stvar iz peresnice ali torbe (kar me načeloma sploh ne moti, ampak kadar mam dober dan preprosto moram nekaj pokomentirati, ampak tako v hecu seveda), ko to stvar vrne, nekdo drug ironičen na isti način - z istimi besedami.
Ne maram, da se nekdo "vpikne" v vsako moje dejanje ali počutje. In me zato na dan doleti milijon vprašanj: "Kaj je narobe?", ker sem tisti dan malo bolj tiho ali ker mi pač katera od šal ni smešna.
In ne maram ljudi, ki se namenoma "mečejo" ven in se delajo glavne, po drugi strani pa igrajo nekakšno skromnost in se delajo, da jim pozornost ne prija.
Ampak kot sem že nekaj vrstic prej napisala, tega dotični osebi ne bom povedala, ker tega ne bo sprejela. Sploh pa bom to prenašala samo še približno devet mesecev :)..
Komentarji
Objavite komentar