Najdena :)

V prejšnjem zapisu sem se želela bolj podrobno izpovedati o tem, kako popravljam napake, pa mi zaradi pogovorov tu in tam ni uspelo.. Sedaj pa je končno čas, da ustvarim to kar sem želela.
 

V zapisku »Mogoče me pa to moti?« sem pisala o osebi, s katero sem veliko v stiku in me določene stvari motijo na njej. Toda moj zaključek je bil, da ji vsega tega ne bom povedala, ker nima smisla.
 

Danes pa se mi postavlja novo vprašanje glede tega. Je pravično do te osebe, da ji ne povem stvari, ki se je tičejo, ampak se raje odmikam od nje?
 

In novi odgovor je, da ni pravično. Nimam pravice, da jo puščam v negotovosti, kakšne napake je storila in nimam pravice do tega, da je zaradi teh mojih sebičnih dejanj slabe volje..
 

Torej ji bom danes napisala sms, kaj je razlog mojega umikanja.. Ali pa ne.. Bolje bo, če to opravim osebno. Prihranila bom sms-e pa še videla bo lahko, da tokrat mislim resno in da imam res željo po tem, da se spremenim in popravim odnose z njo.
 

Toda zbrati pogum še za tak korak.. In potem res spremeniti odnos do nje, bo od mene terjalo veliko energije. Ampak vredno jo bo vložiti!
 

Druga stvar, ki je na pol urejena je odnos z zelo dobrim prijateljem, ki je doma daleč stran od mene in zato najin odnos ohranjava preko telefona..
 

Bili so časi, ko sva lahko vsak dan klepetala po pet ur, če je bilo potrebno. Pogovori z njim so me vedno spravili v dobro voljo. Od njega sem vedno dobila kak dober nasvet, če pa ni vedel kako naj mi pomaga, pa me je zmeraj poslušal.
 

Potem pa sem začela postajati muhasta.. Vedno bolj in bolj. Nisem se več mogla sprostiti med pogovorom, posledično mu nisem več toliko zaupala kot prej in najin odnos se je slabšal.
Na mesto, da bi se potrudila popraviti svoj odnos do njega, sem tako kot v prvem primeru bežala stran od problema. Nikoli več ga nisem sama poklicala, če se je on opogumil sem se u oglasila, velikokrat pa tudi ne.
Odmaknila sem se in to brez vsakršnega pojasnila kaj je narobe. Če bi mu takrat pojasnila stvari, sem prepričana, da bi mi pomagal in se potrudil, da bi me razumel.
Pa nisem bila tako pametna, ampak sem stvari zadrževala zase. Če pa prav pomislim.. Pa takrat niti nisem vedela, kaj je narobe z menoj. Torej tudi nisem mogla povedati..
 

In potem včeraj v Stični, ko se nisem niti ustavila, ko sem ga videla, čeprav sem vedela, da si želi pogovora z menoj.
 

Včeraj na poti iz Stične pa je me zadelo: »Se zavedaš kaj vse si mu storila? Se zavedaš koliko je moral pretrpeti zaradi tebe? Ko si mu obljubila, da ga ne boš več zapostavljala, ampak si to spet storila.«
Pa sem spet ugotovila, da je večinski delež krivde moj in da sem se obnašala napačno in predvsem sebično. Pri tem pa niti pomislila nisem, da bi se lahko malo potrudila za najin odnos.
 

No, danes sem mu poslala mail v katerem sem mu povedala za kaj vse mi je žal in kako rada ga imam in ga nočem izgubiti. Sedaj pa čakam, da bo ura devet zvečer, da me pokliče.
Takrat bom videla, če se mu še sploh zdi vredno obnoviti najin odnos. Ali pa je že popolnoma zgubil zaupanje v mene. Razumela ga bom tudi če se odloči da me ima dovolj.
Seveda pa je moja velika želja, da bi mi pomagal pri temu, da se spremenim in se potrudim za boljše odnose med nama.


Včeraj zvečer pa mi je nekaj že uspelo, kar mi vliva dodatnega poguma pri ostalih dveh primerih.
Pred dvema letoma sem začela vezo s fantom, ki me je imel resnično rad in bi dal takrat vse za mene.
 

Najprej sem popolnoma enako čutila tudi jaz, potem pa sem, ko so se med nama pojavile prve težave, obupala in na njem me je večina stvari začela motiti. Kar tako brez razloga.
 

Seveda se je tudi njegov odnos začel spreminjati. V svoji slepoti takrat nisem videla, da sem povod za vse skupaj jaz, ampak videla samo to, da ima on vedno več napak.
In ko so bili pritiski z obeh strani popolnoma nevzdržni več sva se razšla ter se zmenila, da ostaneva v prijateljskih odnosih.
 

Toda to je nemogoče, če v srcih ostanejo stare zamere in vprašanja, na katera ne najdemo odgovorov. Vse kar je možno v takem primeru je, da se dva samo še prepirata. In tako je bilo tudi z nama. Vsak od naju je želel ohraniti nekakšen odnos, a sva se vedno samo sporekla na stari račun.
 

Včeraj pa sva se na hitro uzrla v Stični in se nato zvečer poklicala. Priznala sem, da sem bila vir težav jaz in mu odgovorila na vprašanja ki jih je imel. Poslovila sva se kot zelo dobra prijatelja.
 

 

Velikokrat je bila omenjena Stična. Da, kot sem napisala že v prejšnjem zapisu mi je Bog na ta način odprl oči.
Pomagal mi je, da sem se zavedla napak, ki sem jih počela in napak, ki jih imam kot oseba.
Spoznala sem, da sem preveč sebična, trmasta, neodprta za druge, na določene trenutke otročja.. In verjetno bi se še kaj našlo.
 

Ampak ni mi dal samo tega. Dal mi je tudi moč. Moč, da popravim že storjene napake in se potrudim, da se spremenim in jih ne ponavljam več.. 

 Moč, da pridobim nazaj najboljše prijatelje na svetu!