Dobiti nazaj

Morem, morem, morem še nekaj napisati, ker če ne me bo preprosto razgnalo od navdušenja :)..

To je pesem, ki sem jo v septembru poslušala tisočkrat.. Oziroma še večkrat!

V normalnih okoliščinah, bi se je naveličala že pri desetem poslušanju, kot se to zgodi z vsako pesmijo..

Ta pesem pa je nosila, in bo vedno nosila, prav posebne spomine..

Do sedaj je nosila spomine z grenkim priokusom, kajti spominjala me je na osebo, ki me spremlja bolj ali manj vse od tretjega razreda osnovne šole (uh kako to zdaj zveni že kot prazgodovina :D).. Pa sem se ga v mesecu juliju znebila, ker so me določene stvari začele motiti ful (ja, ja stara že poznana zgodba).

In med počitnicami, ko sem bila polno zaposlena, ga v bistvu sploh nisem tako pogrešala.. Ko pa se je začel september in naj bi bil ves moj čas namenjen šoli pa se je začelo. In ker sem ga odslovila preko pisma, sploh pojma nisem imela, kaj se dogaja z njim.

Če sem ga srečala kje na ulici me sploh ni pozdravil, samo obrnil se je stran in se delal, kot da me ne vidi.

Logično mi je bilo, da je najinega prijateljstva za zmeraj konec. Da pač ni prenesel vseh stvari, ki sem ga obtoževala v pismu in da se mu zdaj, po domače rečeno, jebe za mene.

Pa se vrnimo malo nazaj.. V šolo sem po ne vem kolikih letih mogla hoditi sama, kar je zelo dolgočasno, v knjižnico sploh več nisem zahajala, razen takrat ko sem nujno potrebovala knjigo za domače branje, prav brigalo me je za vse zamudnine, ki so mi jih zaradi tega zaračunavali, danes sem ugotovila, da sta se del mesta in park, kjer sva včasih zahajala skupaj, spremenila, pa tega niti nisem imela priložnosti videti, ker mi ni bilo do sprehodov...

Pa vseeno mi je uspelo večino časa pozabljati na to, ker se mi je bilo brezveze ukvarjati in pogrešati nekaj, kar nikoli več ne bom imela in za konec česa sem konec koncev kriva tudi sama. Ampak kaj ko podzavesti človek ne more nadzirati in čustva ter spomini nehoteno prihajajo iz globin..

V takih trenutkih mi je ostala samo ta pesem - njegova najljubša in spomini na najbolj nore trenutke ki sva jih doživela skupaj (na tono razsutih kokic ko sva bila v kinu, na utrgane poti iz kina, ker nama je škodovala kokakola, na privide med nočnimi sprehodi - ko se je kanta za pasje drekce spremenila v pošast - na vse prevržene artikle po trgovinah..)..

Sprijaznjena v usodo... Sem kot ponavadi včeraj sedela za računalnikom in klepetala s prijatelji, poslušala glasbo.. Ko je moj mobitel kar naenkrat trznil.

Novo prejeto sporočilo... Pošiljatelj: on :).. In sporočilo se je glasilo: V nabiralniku te čaka pošta.

Odhitela sem do nabiralnika in že med potjo nazaj strgala pisemsko ovojnico in začela brati..

Prva reakcija: sesedla sem se na stol od presenečenja.

Druga reakcija: solzne oči od veselja in navdušenja nad nekaterimi njegovimi odločitvami..

Tretja reakcija: izbruh solz zaradi dela pisma v katerem je pisal o tem, da na mene v bistvu gleda kot na sestro in so nekatera dejanja, ki sem jih videla kot vsiljevanje v moje življenje, posledica takega pogleda name.

Zadnja reakcija poplava čustev, ki sem mu jih morala priznati v sms-u, ki je bil dolg  navadnih. 

In seveda polno pozitivnih čustev, ker sem v svoje življenje dobila nazaj še enega človeka, ki mi je (in mi seveda še vedno) pomeni največ na svetu in sem brez njega kar nekako zgubljena v tem svetu.. 

Malo prej sem se vrnila s sprehoda z njim in.. In.. In.. Saj ne znam opisati občutkov, ki jih imam.. 

Bil je najbolj nor filing na svetu, ker sem spet lahko bila z nekom iskrena in točno takšna kot v resnici sem... 

In najbolj nor občutek je bil spet iti po starih poteh s starim prijateljem, ki je sedaj nekako tudi novi prijatelj.

Megasuperbombastičen občutek pa je, ker vem, da sva se oba iz tega veliko naučila in bova sedaj znala najino prijateljstvo ceniti še toliko bolj...

Avtor: Špela Sevčnikar

 Ulice, poti v parku pa bodo spet najine in polne novih dogodivščin :)..