Gospodinje pojejo ali Pomen zakona

Včeraj zvečer je imela mama enega tistih dolgih večerov. Tistih, ko okupira televizijo s programom, ki ga želi gledati. In tako se je zgodilo, da sva gledali ponovitev oddaje Gospodinje pojejo. 

Neka kvazi oddaja talentov, kjer so lahko sodelovale samo gospodinje in gospodinjci. Z raznimi izjemami [SSKJ: gospodinja=ženska, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela... in živi v svojem gospodinjstvu. med finalisti pa so tudi takšni, ki živijo v domu za ostarele in nimajo svojih gospodinjstev ali hišnih opravil]. In tremi žiranti, ki mislijo da so smešni pa v bistvu sploh niso. 

So imeli pa super nagrade, ki so pritegnile večino sodelujočih slabih in še slabših pevcev. Nova kuhinja (s pripadajočo belo tehniko), nova spalnica in nov avto. 

Kakorkoli.. Po desetih minutah prepiranja o tem, kaj bova gledali sem se vdala. In začela igrati igrico na telefonu, ker sem mislila, da se bom dolgočasila. Potem pa me je pritegnila prva finalistka in njen "zakon". 

Žirantje so se namreč povabili na večerjo k vsaki finalistki, da preverijo še njene gospodinjske sposobnosti. V včerajšnji oddaji so bili v Škoji Loki pr gospe Lidiji..

Gospa živi v zakonu, ki si tega poimenovanja po mojem mnenju sploh ne zasluži. Sama bi ga prej poimenovala Pekel. Da, z veliko začetnico. 

Njen partner je 26 let starejši od nje. Ona je sedaj stara 42 (v letih torej, ko še ni stara, ravno mlada pa tudi ne več), mož pa 68. Je rekla, da se sedaj razlika v letih že močno pozna, ampak ko sta se spoznala, pa se ni. Spoznala pred točno 22 leti, kar pomeni, da jih je ona štela 20 in je komaj okusila življenje, on pa se je že bližal Abrahamu. Kako razlika ni bila očitna? Seveda je bila. Samo ona je bila verjetno tako zelo zaljubljena, da je ni videla.

Saj razlike v letih načeloma niso tako pomembne.. Ali pač? Nekatere so celo zaželjene.. Čeprav 26 let se meni osebno zdi že močno pretirano.. Dobro, vsake oči imajo svojega malarja in če je ženska v partnerju iskala "očetovsko figuro" je prav odlično naletela. 

Resnično zmotile so me pa ostale stvari.. Zaradi katerih se sprašujem, zakaj ne popoka kovčkov in odide. Otroka imata že dovolj odrasla, tako da to ji ne more biti izgovor. 

Da ne bo kdo napak razumel, ne sodim njenega življenja. Ne morem ga. Nisem ona in nisem prehodila njene poti. In če nekaj želimo soditi in nekomu soliti pamet, moramo poznati zgodbo v detajlih.Vem pa, kaj bi jaz storila na njenem mestu. Vsaj mislim da vem.. Vzemite to torej samo kot moje osebno razmišljanje..

Partner v prvi vrsti nima nikakršnega spoštovanja do nje. Zanj je bolj kot žena/partnerka v bistvu služkinja. Tista, ki mora poskrbeti za dobro kosilo, da se gospod v zrelih letih lahko dobre naje, da mu opere oblačila in poskrbi, da ne živi v svinjaku. Za njeno "pevsko kariero", ki si jo tako želi, mu dol visi. Še celo posmehuje se njenemu petju, čeprav ženska sploh ne poje slabo. 

Ko so ga vprašali kaj misli, da bi njegovo ženo najbolj razveselilo je brez sramu povedal, da nima pojma katere stvari jo veselijo in se po tem odgovoru še sam sebi iz srca nasmejal. 

Oba sta priznala, da zakon po toliko letih ni več tisto kar je bil. Da sta se drug drugega naveličala, da si gresta na živce, da večino dneva preživita tako kot da drug sploh ne obstaja.. Intimnosti med njima že kakšnih 15 let ni - on to pripisuje svoji starosti.. 

Zakaj potem sploh še vztrajata se sprašujem? Njemu verjetno niti ni tako slabo. Ima nekoga, ki poskrbi za vse njegove potrebe in mu daje popolno svobodo. Popolna svoboda vključuje pivske večere, obiske v night klubih.. O čemer je prav ponosno pripovedoval žirantom. Ampak ona pa se mi je res zasmilila. 

Mama Manka (žirantka, oziroma žirant preoblečen v staro mamo..) je pametno rekla: "Ljubezen med dvema človekoma se začuti na daleč in na blizu in jaz je med njima dvema nisem začutila."

Žirant Aleš pa je razmišljal o razlogih, ki ju še vežejo. Zaključek do katerega je prišel je bil, da sta najverjetneje skupaj  še samo zaradi materialnih stvari. 

Živijo od njegove pokojnine, ona je nezaposlena. Če ga zapusti, ji najverjetneje ne bo prav nič pripadlo in bi se znašla na cesti. Iz dežja pod kap torej..

A ni bistvu partnerstev zaupanje, ljubezen, podpora v dobrem in slabem, spoštovanje? Ne glede na skupaj preživeta leta? Verjamem, da iskrica izgine, ampak verjamem tudi v to, da se da skupaj premagati krizo, ki nastane zaradi tega in se iskreno ljubiti še naprej.. Vedno bi lahko našli nove načine, za pokazat kako imamo nekoga radi...