Celjska koča ponoči

S Teo v zadnjem času večere preživljava koristno. Mahneva jo na Anski vrh in Lovsko kočo - čeprav slednjo zdaj že nekaj časa zapostavljava.. Ko so bili dnevi še daljši sploh ni bil problem, sedaj pa ko je temno že relativno zgodaj, nama ne uspe, ker si na Anskem vrhu privoščiva kavo in potem preprosto ne ostane dovolj časa, da bi se lahko spravile še na Lovsko. 

No, včeraj pa sva se še pravočasno odločili, da jo mahneva na Celjsko kočo. Anski vrh nama sploh ne predstavlja več nekega izziva. Hitro prideva gor, brez da bi bili kaj posebej utrujeni To pa pač nima več pomena.. Ker najboljši občutek po sprehodu je tisti, ko se uležeš v posteljo in si utrujen.. Prijetno utrujen.. Takrat namreč veš, da si nekaj koristnega naredil zase.

Pogled s Celjske koče

To o pravočasni odločitvi, kam bova šli... No mogoče vseeno ni bila tako pravočasna.. Ker sva se začeli vračat šele okoli osmih in to po cesti, ki je doooolgaaa in zavita in nasploh dolgočasna. In sprehod po gozdu v temi, ko ne vidiš niti dva metra pred seboj.. Nekako ni preveč zabaven. 

Sploh v delu, kjer so postavljeni prometni znaki in imaš v tisti temi občutek, da tam stoji kak človek, ki se bo premaknil ravno v času, ko greš mimo njega in ti storil kaj neprijetnega. 

Zato ker sva imeli na poti tja zelo zabavne teme, kot kako kolesarji niso tako potencialno nevarni ljudje, kot vozniki z zatemnjenimi okni. Ker te ne morejo na silo kam odpeljat. Razen če.. Ja seveda, sva se domislili tudi razloga zakaj so pa lahko nevarni.. Po Teino te lahko razkosajo in te odpeljejo v vrečkah. Seveda ne celega.. Samo tiste dele, ki jih potrebujejo. 

In po takšnih temah človek v temi postane paranoičen. Seveda mnogo manj, kot bi bila v primeru, da bi bila sama, kje takole v gozdu ponoči. Takrat pa.. No vsekakor ne bi bilo zabavno :).. Ko pa imam nekoga zraven pa sem še kar nekako pogumna. Ker ob pogovoru pozabiš na situacijo vsaj za nekaj trenutkov. Še posebej ob temi kako se ubraniti pred kom nevarnim.. Teina ideja o deodorantu in vžigalniku mi je bila zelo všeč.. Dokler ni prišla do dela, kako je v bistvu skoraj zažgala nič hudega slutečo mačko. Njej pa se je zdela najboljša tista o kaktusu, ki sva ga enkrat kupila s Filipom za varno vrnitev iz Planet Tuša (oh,kje so tisti časi..). 

***

V hribih obstaja tako lepo nenapisano pravilo, da pozdraviš ljudi, s katerimi se srečaš. Tudi če jih vidiš prvič v življenju.. Ta navada mi je zelo všeč (odkar imam toliko kondicije, da lahko neprestano govorim..), ker nikjer drugje ne naletiš nanjo. Zakaj bi pozdravljal tiste, ki jih ne poznaš in zakaj bi se popolnemu neznancu nasmehnil?

Sva pa včeraj ugotavljali, kako bolj prijazni so v tem pogledu moški.. Saj ženske tudi pozdravljajo,  posebej  če  so na poti sami. Ko pa so v družbi moških, pa odzdravijo samo moški...