Nekdo ima smisel za ironijo..
O
naju je bilo napisanega toliko, da se sama sebi zdim zelo patetična. No, saj,
sem.. Zmeraj sem bila prehitro pretirano navdušena.. In ko je to navdušenje zbledelo,
sem se počutila kot v kakšni španski limonadi, kjer je scenarist življenje
glavne junakinje (v tem primeru mene) spremenil v eno samo ironijo.
A
ni? Ironija mislim.. To, da imaš zmožnost, da si v nekem trenutku najsvetlejša,
najtoplejša, najlepša točka mojega življenja, v drugem pa, iz čisto svojega
sveta, ki je meni neznano kje, pošiljaš v mojega nevihtne oblake, ki z gromi in
nevihtami povzročijo pravo akcijo. Reševalno.
Ali
pa je ironija v bistvu v meni. V tem, da ti to zmeraj znova dopuščam? V tem, da
so se v teh letih moja čustva do tebe spreminjala od tistih najbolj negativnih,
pa vse tja do najlepših kar jih premoremo kot čuteča bitja?
Komentarji
Objavite komentar