Slovesa

Ko imaš nekoga rad, se ti zdi, da takrat ko ga ne bo več ob tebi, svet pač ne bo več obstajal. Da bo na tvoje življenje legla večna tema. Zato ker si skupaj z njim govoril o prihodnosti (v katero naj bi bila nekako vključena oba). In ko osebe naenkrat ni več v tvojem življenju, to pomeni, da moraš čisto na novo načrtovati svojo prihodnost. No ali pa vsaj delčke prihodnosti. 

Ne, ne govorim samo o "partnerjih", kajti tudi s prijatelji lahko načrtujemo kaj skupnega, kajne? Kavice in čvek v popoldanskem času, sprehode v naravi, skupne počitnice in kaj jaz vem kaj še vse. Dejstvo je, da ko se z nekom - pa naj bo to kdorkoli - dobro razumemo, sploh ne razmišljamo o tem, da bo nečesa tako kmalu konec.

Pa bi po eni strani morali. Zato, da bi imeli v mislih še plan B. Za primer, da se plan A sesuje. Ker to bi pač že lahko pričakovali.. Ko se stvar bliža vrhuncu in se ti zdi, da lepše že ne more biti, se začne rušiti. Lahko se na vse pretege trudiš, da bi vsaj temelje obdržal neokrnjene.. A če se zato ne trudi tudi druga stran, je vse zaman.. Izgubil boš namreč vsaj en temelj. To pa ni več celota. In stvari, če niso celota, niso nič. Ne obstajajo. 

Sama sem (bila) človek, ki ne mara sloves. Vsaj tistih za zmeraj ne. Priznam, tudi tistih za nekaj časa nisem nikoli preveč marala. Zato ker sem se vedno preveč in prehitro navezala na človeka, na ljudi. In potem sem vedno, kadar si nisem upala jokati pred vsemi, imela vsaj ogromen cmok v grlu, ko je bilo treba reči "na snidenje". Verjetno zato, ker sem se bala, da ne bom imela vnovične priložnosti, da ponovim izkušnjo s tistimi ljudmi. S slovesi za zmeraj pa sem še vedno totalno skregana. Tudi s tistimi, za katere vem, da bi jih morala opraviti. 

Vedno znova namreč raje iščem izgovore, zakaj bi takšen dogodek prestavila. Iščem pozitivne stvari, ki sem jih pridobila v odnosu in ki bi jih načeloma še lahko pridobila, skušam pozabiti vse napake in grozne trenutke.. In pripravljena sem odpustiti (skoraj) karkoli. 

Vse zato, ker se bojim življenja brez...

Oziroma sem se ga bala.. Dokler nisem doživela prvega na pol prostovoljnega slovesa.. Od odnosa, ki je bil na koncu le še navada. Ki je bil samo še čas, ko lahko neumorno govoriš, nekdo te posluša in ti kaj pametnega pove nazaj. Čas, ko se lahko preprosto olajšaš od vsega, kar te je mučilo skozi dan. 

Ampak ko odnosi postanejo rutina.. V njih ni več nič, kar bi se lahko na novo odkrilo, prijetno presenetilo.. Potem to ni več pravi odnos, sploh pa ni odnos, ki bi te osrečeval. 

Zdaj pa si mi to pokazal tudi ti (tisti, ki je imenovan s ti, bo to že vedel...). Pokazal si mi - morda nevede - da s koncem nečesa še ni konec sveta. Je samo priložnost za začetek nečesa novega, še nepoznanega. Za dni brez utrujajočih razmišljanj o tem, kako izboljšati odnos. Brez skrbi o tem, kako bom svoje želje prilagodila tvojim. Tako svobodno je... 

Veš, kaj si me poleg tega še naučil? Da so slovesa lahko manj težka, če jih sploh ni.. Ja, stavek sploh ne zveni smiselno. Na nek način sva se poslovila. No, bolj končala vse skupaj. Ampak popolnoma brez besed. Takšna slovesa so mi všeč. 

Vseeno bolijo. Oseb, ki jih imamo radi pač ne pozabimo v trenutku. Ampak bolečina je krajša. Traja nekaj dni. Tistih prvih nekaj dni je bilo peklenskih, čeprav sem bila v vsakem trenutku zaposlena z drugimi stvarmi (hvala Bogu, se mi je takrat res veliko dogajalo). Misel o koncu pa je bila vseeno prisotna.. 

Potem pa se relativno hitro navadiš na to misel. Da je pač konec, ki si ga že prej slutil. In takrat mi je bilo prekleto žal, da vsemu temu nisem naredila konca že nekoliko prej. Da sem bila tako naivna in verjela v dober konec.. 

Sem pa vesela, da se je vse zgodilo brez nekega brezveznega besedičenja, ki bi se najverjetneje vleklo in vleklo. Ko sem v preteklosti skušla "sporazumno" končati neko stvar za zmeraj, so se pogovori vlekli in razvlekli v dolge ure samo zato, ker sva, tako jaz kot drugi udeleženec, čutila potrebo po tem, da si poveva, kaj je bilo dobrega in kaj slabega.. Kaj bi mogoče morala spremeniti, da bi bilo drugače.. Da nama je žal, ampak da pač ne gre drugače.. Bla, bla, bla, bla.. In v nekem trenutku ob teh pogovorih se ti zazdi, da odločitev res obžaluješ in da je stvar mogoče še rešiti. Da je vredno poskusiti. 

Krog se ponovi. Nekaj časa vlada popolna sreča, vse je superfinofajn.. Skušaš popraviti napake iz prvega dela. Ampak če ni šlo prvič, potem tudi v drugo in tretje in nevemkoliko ne bo šlo. Ker če naj bi to bilo, potem bi moralo biti že prvič. 

Bolečina pa se vleče.. Tudi če se drugi del ne zgodi, mi ob takih poslovilnih govorih zmeraj ostane upanje. Majhno, a vseeno je upanje.. Ki je boleče, zato ker potem neprestano razmišljam o tem, kako bi bilo če bi.. In kako bi lahko vse skupaj popravila in kaj vse bi lahko doživela...

Zdaj ga pa nimam - upanja. Sprejela sem, da je k.o.n.e.c.. Da se stvar ne more ponoviti, se ne sme ponoviti, niti nima smisla da se ponovi.. 

Konci - takšni in drugačni - so pač sestavni del naših življenj. Morali bi jih sprejeti s pričakovanjem novih pustolovščin in spoznavanja drugih ljudi.. In to bo moj cilj-  da bom na konce začela gledati kot na priložnosti. 

P.S.: Slaba stran teh nebesednih koncev pa je ta, da ne vem, ali si ga tudi ti sprejel na tak način. In ali ne boš skušal priti stik z menoj in me prepričati v to, da konec še ni prišel..