Jesenske radosti
Res je, čar dni, ko nimaš jutranjih obveznosti je spanje dolgo, dolgo v dopoldanske ure ali pa kar v popoldanske. Tudi sama zelo rada ob takšnih dneh spim dlje.
Toda še večji užitek se je zbuditi ob sedmi uri zjutraj (še večji čar je v tem, da se zbudiš popolnoma sam), se toplo oblečeš in se poln energije podaš v Celjski gozd po kostanj s prijateljem, s katerim nikoli ni dolgčas.
Hitro sva prehodila "Srčno pot" in poiskala kostanj od cesti, kjer sva lani našla zakladnico kostanja. Ampak ker je očitno bil nekdo bolj priden od naju, tokrat pod kostanjem ni bilo tako polno kot lani.
Posebaj tam ne, kjer je normalen dostop do kostanja - ob cesti torej. Vendar se nisva predala in sva prebrskala vsako ježico posebaj.
Potem pa se je Filip spomnil, da višje ležečih predelov verjetno še nihče ni osvojil in se je podal z vrečo proti vrhu in v vrečo zmetal kar cele ježice in jih prinesel nazaj dol v dolino, da sem lahko kostanj ločila od mamic ježic.
Opogumila pa sem se tudi jaz, in se podala malo više, kjer je bilo še drugo skrivališče kostanja. Tako sva oba nosila cele ježice dol na cesto, naredila na cesti kup in brskala za kostanji.
In kot zmeraj je bilo zabavno. Ponagajale so nama ježice, ki so nama delale majhne luknice na dlaneh in prstih, po pričanju Filipa pa tudi v njegovo "tazadno", ko se je po pomoti po njej popeljal nazaj v dolino. Sama sem jih nekaj dobila v koleno, ko sem se tudi popeljala navzdol.. Imela pa sem kar nekaj bližnjih srečanj s koprivami in sedaj v svoji levici sigurno nikoli ne bom imela revme, ker me še zdaj peče roka..
Toda še večji užitek se je zbuditi ob sedmi uri zjutraj (še večji čar je v tem, da se zbudiš popolnoma sam), se toplo oblečeš in se poln energije podaš v Celjski gozd po kostanj s prijateljem, s katerim nikoli ni dolgčas.
Hitro sva prehodila "Srčno pot" in poiskala kostanj od cesti, kjer sva lani našla zakladnico kostanja. Ampak ker je očitno bil nekdo bolj priden od naju, tokrat pod kostanjem ni bilo tako polno kot lani.
Posebaj tam ne, kjer je normalen dostop do kostanja - ob cesti torej. Vendar se nisva predala in sva prebrskala vsako ježico posebaj.
Potem pa se je Filip spomnil, da višje ležečih predelov verjetno še nihče ni osvojil in se je podal z vrečo proti vrhu in v vrečo zmetal kar cele ježice in jih prinesel nazaj dol v dolino, da sem lahko kostanj ločila od mamic ježic.
Opogumila pa sem se tudi jaz, in se podala malo više, kjer je bilo še drugo skrivališče kostanja. Tako sva oba nosila cele ježice dol na cesto, naredila na cesti kup in brskala za kostanji.
In kot zmeraj je bilo zabavno. Ponagajale so nama ježice, ki so nama delale majhne luknice na dlaneh in prstih, po pričanju Filipa pa tudi v njegovo "tazadno", ko se je po pomoti po njej popeljal nazaj v dolino. Sama sem jih nekaj dobila v koleno, ko sem se tudi popeljala navzdol.. Imela pa sem kar nekaj bližnjih srečanj s koprivami in sedaj v svoji levici sigurno nikoli ne bom imela revme, ker me še zdaj peče roka..
Šla sva se ekstremno nabiranje kostanja, torej :).
In takole je ostalo po tem, ko sva se odločila, da imava kostanja dovolj. Nabrala sva malo več kot polno vrečo iz L'Occitane, kar je naneslo sigurno okrog 3 kile.
Splačalo se je vstati in plezati med bodicami!
Komentarji
Objavite komentar