Pismo umrlega mladička, ki je v življenju preizkusil najslabše...
"Danes sem umrl. Naveličal si se me in me odpeljal v zavetišče.Bilo je prepolno in dobil sem nesrečno številko. Sedaj sem v plastični vreči na smetišču.
Nek drugi mladiček bo dobil skoraj nerabljeni povodec, ki si ga pustil ko si odšel. Moja ovratnica je bila premajhna in umazana.. Toda gospa mi jo je vseeno vzela, preden me je poslala na mavrično pot.
Bi bil še doma, če ne bi zgrizel čevlja?
Ne vem zakaj sem ga, ampak bil je usnjen in ležal je na tleh. Samo igral sem se. Pozabil si na igračke za mladičke.
Bi bil še doma, če bi bil navajen na čistočo?
Ko si mi porinil smrček v iztrebek me je bilo sram, da sem sploh šel..
Saj bi te knjige in trenerji naučili, kako me privaditi.
Bi bil še doma, če bi te osrečeval?S tem, ko si me udarjal in mlatil po meni, me nisi naučil kako te naj.
Po prvem tednu se mi sploh nisi več posvečal. Jaz pa sem tako čakal, kdaj me boš začel meti rad.
Danes sem umrl.
Z ljubeznijo, tvoj mladiček."
Tole je danes objavil eden izmed mojih prijateljev na Facebook strani. Ko sem sporočilo prebrala prvič sploh nisem dojela, kaj natančno sem prebrala, zato sem branje ponovila in takrat mi je seglo v srce. Ja, tistemu ki je to napisal vsa čast! 
Verjetno se točno tako počutijo vsi ljubljenci, ki jih ljudje zanemarjajo, ne skrbijo za njih, jih ne hranijo in jih imajo v bistvu samo zato, da lahko nad nekoga znašajo svojo jezo.
Tole je danes objavil eden izmed mojih prijateljev na Facebook strani. Ko sem sporočilo prebrala prvič sploh nisem dojela, kaj natančno sem prebrala, zato sem branje ponovila in takrat mi je seglo v srce. Ja, tistemu ki je to napisal vsa čast! 
Verjetno se točno tako počutijo vsi ljubljenci, ki jih ljudje zanemarjajo, ne skrbijo za njih, jih ne hranijo in jih imajo v bistvu samo zato, da lahko nad nekoga znašajo svojo jezo. Ne vem natančno kaj si lahko o takšnih "lastnikih" sploh mislim.
Najprej sem lahko upravičeno jezna na njih, ker je to kar delajo svojim malim ljubljenčkom absurdno!
In ne razumem, kako nekomu sploh pade na pamet, da bi tako majhno, ničesar krivo bitje udaril ali se ga preprosto znebil, ker se ga je naveličal. Ne razumem, kako se lahko naveličajo svoje živali!
Konec koncev so živali tako kot ljudje.. Rodijo se, v svojih mladih letih so želo živahne, živijo in v svojem življenju prav tako kot človek potrebujejo toplino in ljubezen, ostarijo in se umirijo. In takrat še posebej potrebujejo nekoga, ki skrbi za njihovo nego.
Se mar v tem ne prepoznaš? Ne prepoznaš nobenega izmed ljubljenih oseb? Kako se lahko naveličaš svojega otroka, ga preprosto oddaš, ker je razbil najljubšo vazo.. Ali pa ubiješ babico in dedka, ker sta stara, samo še nergata in ne vesta kaj bi sama s sabo.
Ne, tega verjetno večina ne bi storila. Ljudje so le ljudje, si rečemo. Živali pa so živali. Od njih itak nimamo nobene koristi (tako kot od babice, ki nas zalaga z denarjem, ker sama ne ve kaj bi počela z njim).
Zakaj se jih torej ne bi preprosto znebili, ko nam ni več do njih?
Ko pomislim, koliko mačk, psov in ne vem česa vse se sprehaja po svetu brez ljubezni in životarijo. Iščejo ostanke hrane, ki jo ljudje tako pridno mečemo stran, se pretepajo z ostalimi za hrano in so polne bolh in uši, ki jih razžirajo pri živem telesu.
Ljudje smo pametne živali. Izumili smo operacijo s katero živalim preprečimo, da bi ustvarile nove osebke. Pohvalno! Bolje, da žival nima mladičkov, kot pa da jih ima in so le ti potem zavrženi in prepuščeni sami sebi.
Še zmeraj pa nismo dovolj pametni, da bi te operacije izkoristili. Mogoče bo kdo rekel da zaradi denarja. Ja, operacije se res gibljejo od 50 pa do 200€ za kakšne večje psice. Ampak saj ko si si izbral žival, si vedel, da žival stane. In ali ni dražje na svet spraviti pet mladičkov, jih potem zavrči? Ni življenje dražje od teh 200€?
Zadnjič sem bila tako jezna zaradi tega. Z mami sme dobile obiske dolgoletnih družinskih prijateljev, ki se veliko selijo (iz hiše v eni državi, v drugo, itd.).. Ženska je takrat prvič videla mojo mačko in bila ji je zelo všeč. Ima malo posebne oblike glavo in zelo pisano dlako. In tudi ona si je zaželela tako mačko. Pa mi reče: "Jo boš dala sterilizirat?"
Odgovorila sem, da logično da jo bom dala - ko bo še malo starejša, ker ne potrebujem mladih.
Pa ona: "Ne, daj pusti jo enkrat, da bo imela mlade, jaz bi tako rada imela njenega mladička."
Seveda, zaradi tega, ker bi ona mela ENEGA mladička, bom svoji mački dovolila imeti mladičKE (množina!). Ona bo vzela enega, ostali pa bodo ostali meni in če bom imela veliko, veliko srečo, mi jih bo nekako uspelo oddati. Kaj pa če je ne bom mela? Naj jih spustim na prostost in upam da se bodo znašli?
Res ne vem kako ji je uspelo priti na takšno neumno idejo.
Da ne pozabim.. Ko sem jo vprašala kje naj dobim "partnerja" svoji mački, da jo zaplodi, je bil njen odgovor: "Spusti jo malo ven. Si bo sama našla koga, potem pa se bo itak vrnila domov."
Ja, seveda se bo vrnila, če je ne bo povozil kak avto ali če ne bo staknila kakšne bolezni...
Živali so posebaj prisrčne, ko so še mladički. Tam nekje do enega leta, potem pa postanejo vsakdanje...
Vsak bi verjetno rad videl, da se njegova žival nikoli ne bi postarala, zrasla, ampak bi za zmeraj ostala mala prisrčna kepica..
Ampak zato, ker neka žival zrase še ni potrebno te živali pospraviti v zavetišče. Tudi starejše živali imajo svoj čar. In naše so!
Moja mačka bo zame zmeraj najlepša mačka na svetu, ne glede na to, koliko bo stara.
In na koncu, sploh si ne predstavljam, kako bi jo lahko udarila. Kako bi lahko stresla svojo jezo na njo. Tudi če sem jezna, se ta jeza razkadi takoj, ko me mali piščanček pogleda s svojimi lepimi očmi..
Zgrize me vsak dan posebaj, vsak dan dobim kako novo prasko (moje roke so take kot da bi me bičali), kdaj pa kdaj mi primaže kak "focn" s svojo mehko tačko... Nikoli nimam miru pri jedi, ker zmeraj skoči v moje naročje in tečnari, da bi tudi ona jedla.. Ko se učim se spravi spati točno na mojo akto, strga mi vse liste, ki jih pozabim na mizi.. Zofa, postelja in zavese niti slučajno niso več celi, ampak ne ne morem je udariti. Če prav pomislim je niti nikoli nisem prav kaznovala, ker preprosto nisem mogla...
Ne vem kakšno srce (če ga sploh) premorejo lastniki, ki brez slabe vesti udarijo svojo žival ali ji na kakršen koli drug način povzročijo bolečino.
Živali so odgovornost, ampak najlepša odgovornost, kar jih obstaja (poleg odgovornosti do soljudi). Premorejo veliko več ljubezni kot ljudje in nam našo ljubezen vračajo na načine, ki jih ljudje nismo zmožni.
Ko si jih umislimo, moramo razmišljati o vsem. O odgovornosti, ki nas čaka, o času, ki nam ga bo žival vzela, o stvareh, ki nam jih bo uničila, o denarju, ki ga bomo dali zanjo.. O vsem in če nam kaj od tega ni všeč, si je pač ne umislimo.
Vsaka žival si zasluži srečno življenje, s streho nad glavo, hrano, svežo vodo, ljubezen in toplo posteljo!
P.S.: V blogu sem uporabila slike dveh mojih najljubših živali.. Moje Tačke in Filipovega Vilija :).. Ki sta hkrati najlepši živalici na celem svetu...
Najprej sem lahko upravičeno jezna na njih, ker je to kar delajo svojim malim ljubljenčkom absurdno!
In ne razumem, kako nekomu sploh pade na pamet, da bi tako majhno, ničesar krivo bitje udaril ali se ga preprosto znebil, ker se ga je naveličal. Ne razumem, kako se lahko naveličajo svoje živali!
Konec koncev so živali tako kot ljudje.. Rodijo se, v svojih mladih letih so želo živahne, živijo in v svojem življenju prav tako kot človek potrebujejo toplino in ljubezen, ostarijo in se umirijo. In takrat še posebej potrebujejo nekoga, ki skrbi za njihovo nego.
Se mar v tem ne prepoznaš? Ne prepoznaš nobenega izmed ljubljenih oseb? Kako se lahko naveličaš svojega otroka, ga preprosto oddaš, ker je razbil najljubšo vazo.. Ali pa ubiješ babico in dedka, ker sta stara, samo še nergata in ne vesta kaj bi sama s sabo.
Ne, tega verjetno večina ne bi storila. Ljudje so le ljudje, si rečemo. Živali pa so živali. Od njih itak nimamo nobene koristi (tako kot od babice, ki nas zalaga z denarjem, ker sama ne ve kaj bi počela z njim).
Zakaj se jih torej ne bi preprosto znebili, ko nam ni več do njih?
Ko pomislim, koliko mačk, psov in ne vem česa vse se sprehaja po svetu brez ljubezni in životarijo. Iščejo ostanke hrane, ki jo ljudje tako pridno mečemo stran, se pretepajo z ostalimi za hrano in so polne bolh in uši, ki jih razžirajo pri živem telesu.
Ljudje smo pametne živali. Izumili smo operacijo s katero živalim preprečimo, da bi ustvarile nove osebke. Pohvalno! Bolje, da žival nima mladičkov, kot pa da jih ima in so le ti potem zavrženi in prepuščeni sami sebi.
Še zmeraj pa nismo dovolj pametni, da bi te operacije izkoristili. Mogoče bo kdo rekel da zaradi denarja. Ja, operacije se res gibljejo od 50 pa do 200€ za kakšne večje psice. Ampak saj ko si si izbral žival, si vedel, da žival stane. In ali ni dražje na svet spraviti pet mladičkov, jih potem zavrči? Ni življenje dražje od teh 200€?
Zadnjič sem bila tako jezna zaradi tega. Z mami sme dobile obiske dolgoletnih družinskih prijateljev, ki se veliko selijo (iz hiše v eni državi, v drugo, itd.).. Ženska je takrat prvič videla mojo mačko in bila ji je zelo všeč. Ima malo posebne oblike glavo in zelo pisano dlako. In tudi ona si je zaželela tako mačko. Pa mi reče: "Jo boš dala sterilizirat?" Odgovorila sem, da logično da jo bom dala - ko bo še malo starejša, ker ne potrebujem mladih.
Pa ona: "Ne, daj pusti jo enkrat, da bo imela mlade, jaz bi tako rada imela njenega mladička."
Seveda, zaradi tega, ker bi ona mela ENEGA mladička, bom svoji mački dovolila imeti mladičKE (množina!). Ona bo vzela enega, ostali pa bodo ostali meni in če bom imela veliko, veliko srečo, mi jih bo nekako uspelo oddati. Kaj pa če je ne bom mela? Naj jih spustim na prostost in upam da se bodo znašli?
Res ne vem kako ji je uspelo priti na takšno neumno idejo.
Da ne pozabim.. Ko sem jo vprašala kje naj dobim "partnerja" svoji mački, da jo zaplodi, je bil njen odgovor: "Spusti jo malo ven. Si bo sama našla koga, potem pa se bo itak vrnila domov."
Ja, seveda se bo vrnila, če je ne bo povozil kak avto ali če ne bo staknila kakšne bolezni...
Živali so posebaj prisrčne, ko so še mladički. Tam nekje do enega leta, potem pa postanejo vsakdanje...
Vsak bi verjetno rad videl, da se njegova žival nikoli ne bi postarala, zrasla, ampak bi za zmeraj ostala mala prisrčna kepica..
Ampak zato, ker neka žival zrase še ni potrebno te živali pospraviti v zavetišče. Tudi starejše živali imajo svoj čar. In naše so!
Moja mačka bo zame zmeraj najlepša mačka na svetu, ne glede na to, koliko bo stara.
In na koncu, sploh si ne predstavljam, kako bi jo lahko udarila. Kako bi lahko stresla svojo jezo na njo. Tudi če sem jezna, se ta jeza razkadi takoj, ko me mali piščanček pogleda s svojimi lepimi očmi..Zgrize me vsak dan posebaj, vsak dan dobim kako novo prasko (moje roke so take kot da bi me bičali), kdaj pa kdaj mi primaže kak "focn" s svojo mehko tačko... Nikoli nimam miru pri jedi, ker zmeraj skoči v moje naročje in tečnari, da bi tudi ona jedla.. Ko se učim se spravi spati točno na mojo akto, strga mi vse liste, ki jih pozabim na mizi.. Zofa, postelja in zavese niti slučajno niso več celi, ampak ne ne morem je udariti. Če prav pomislim je niti nikoli nisem prav kaznovala, ker preprosto nisem mogla...
Ne vem kakšno srce (če ga sploh) premorejo lastniki, ki brez slabe vesti udarijo svojo žival ali ji na kakršen koli drug način povzročijo bolečino.
Živali so odgovornost, ampak najlepša odgovornost, kar jih obstaja (poleg odgovornosti do soljudi). Premorejo veliko več ljubezni kot ljudje in nam našo ljubezen vračajo na načine, ki jih ljudje nismo zmožni.
Ko si jih umislimo, moramo razmišljati o vsem. O odgovornosti, ki nas čaka, o času, ki nam ga bo žival vzela, o stvareh, ki nam jih bo uničila, o denarju, ki ga bomo dali zanjo.. O vsem in če nam kaj od tega ni všeč, si je pač ne umislimo.
Vsaka žival si zasluži srečno življenje, s streho nad glavo, hrano, svežo vodo, ljubezen in toplo posteljo!
P.S.: V blogu sem uporabila slike dveh mojih najljubših živali.. Moje Tačke in Filipovega Vilija :).. Ki sta hkrati najlepši živalici na celem svetu...
Komentarji
Objavite komentar