Nakladanje o poklicih, šoli in še čem.

Avtor neznan 

Pa je za nami mesec september in dobro smo že zakorakali v zadnje šolsko leto. Tokrat zadnje v srednji šoli - upam vsaj :)..

Nekako sem zmeraj komaj čakala to leto, da bom s ponosom lahko rekla, da sem maturantka (Gimnazije Celje Center - čeprav to zadnje z malo manj ponosa). Vedno se mi pojem matura nekako predstavljal "zrelostni izpit". Mislila sem, da bom v tem času postala bolj pametna, bolj zrela in da bo to šolsko leto leto z najmanj prostega časa. Da se bom začela resno, redno in veliko učiti. 

No, pa sem tukaj. Sem maturantka in za menoj je en mesec obiskovanja 4. letnika. Pa se sploh ne počutim nič kaj bolj zrelo ali pa pametno. Na trenutke sem še bolj otročja kot včasih =). 

Pridobila sem si sicer že dve (dobri) oceni, v naslednjem tednu dobim še dve (ki bosta po moje slabi, ampak kaj potem).. Čakata me torej samo še 2 ustni oceni in kup pisnih..

Mogoče bi kdo po prebranem mislil, da sem letos resno začela s šolo. Ampak ustnih ocen v bistvu nočem dobiti sedaj zato, da se bom potem lahko posvetila samo učenju za teste. Za boljše ocene.

Vir 

Pa ni ravno tako. To sem storila samo zato, ker je čisto malo snovi in tako lažje pridem do boljše ocene. 

Čeprav mi "dol visi" za vrednost številke, ki ji pravimo ocena. Dobim pač toliko kot dobim. Se pa zavedam, da bolj kot bo čas mineval, bolj mi bo vseeno za njih. Učenju posvetim res zelo malo časa.. Toliko da se mi nekaj "sanja" o snovi, potem pa malo improviziram, nakladam in si pomagam z branjem zapiskov čez profesorjevo ramo (kjer to seveda gre). 

In samo prijaznosti profesorjev se imam zahvaliti, da sem do zdaj tako "uspešno" končevala letnike.

"Zaneseš se lahko samo nase" velja danes v svetu. Vendar se jaz zanašam na druge - na prijazne profesorje - in na srečo. Tudi to leto se bom zanašala na to dvoje. 

Res nisem ena izmed tistih ljudi, ki svoje življenje v tem času posvetijo samo šoli. Posvečam ga vsem drugim stvarem.. Tistim, ki se mi zdijo pomembnejše. Je pa res, da se mi kdaj zdi pomembnejše sesanje sobe, brisanje prahu, prestavljanje posode, sadenje rož,.. Karkoli, samo da je izgovor za (ne)učenje.

Ampak če pomislim na mesec maj in junij pa me kar malo zmrazi. Takrat bo šlo pa zares. Mature pa res ne smem zasrat!  

Narediti moram vse predmete - čim bolje. 

Ampak s takšnim kampanjskim in neučinkovitim načinom (snov pozabi takoj ko pokažeš profesorju, da obvladaš) učenja bo to bolj težko. In pred mano sta torej še dva preklenska meseca. In takrat se bom lahko zanesla izključno samo na znanje iz predmetov, ki so mi še kar zanimivi (razen angleščine).

Pri uspehu na maturi me tolaži misel na to, da na študiju slovenščine nikoli ni omejitev. Torej je važno samo, da jo naredim - pozitivno. 

Po drugi strani pa.. Nisem prepričana, da bi res rada bila profesorica slovenščine. 

Avtor: neznan 

Sploh ne vem, kaj bi rada počela.. Kaj je tisto, kar me tako veseli, da bi to opravljala do konca življenja (o tem, da bom kdaj  uživala kot upokojenka, obkrožena s svojimi vnuki, ki jih bom pazila, si pa sploh ne upam razmišljati).

Bila bi... Svobodni umetnik!

Toda kaj bi počela si niti ne predstavljam. 

Lahko bi risala ali pa slikala, pa nimam dovolj talenta, da bi nastali izdelki, ki bi viseli v galeriji in bi jih ljudje hodili občudovat in za to tudi plačali. 

Lahko bi pisala. Zgodbe, romane, pesmi.. To bi šlo. Domišljije mi ne zmanjkuje, besede pa se včasih same zložijo v stavke in sestavke. Ljudje pa radi preberejo kaj mojega - tako vsaj pravijo (nisem pa rekla, da jim to tudi verjamem, pišem pač zato ker to rada počnem).

Ampak v naši prelepi mali deželici se s tem ne more nihče preživljati. Sploh pa so vsi pisatelji in pesniki (vsaj večina) postali znani in cenjeni šele po svoji smrti. Jaz pa bi rada priznanje za delo, če bi opravljala kaj takšnega, prejela za časa svojega življenja. Ne razumem kje je point, da te imajo ljudje radi in se v šoli učijo o tebi (ja priznam, všeč mi je misel, da bi nekoč nekje v šoli težili učencem s tem, da se morajo na pamet naučiti mojo pesem) šele potem, ko se ti itak ničesar več ne zavedaš. 

Toda način življenja svobodnega umetnika - sanjsko, fenomenalno in meni pisano na kožo :). Spiš dokler želiš, začneš delat ko se ti zljubi, končaš ko se ti ne da več, greš ven ko se ti zdi, na kavicah in čveku lahko sediš dokler te je volja in ti ne zmanjka tem za opravljanje.. Življenje brez urnika... Moje sanje...

Kaj me še zanima?? Delo z mladimi! 

Na kakršen koli način. In glede na to, da zelo rada hodim v šoli (pazi sarkazem!) bi delal v šoli.. To bi res lahko počela, ja.

Prideš v šolo - ob slabih dneh ob sedmih, ob dobrih ob devetih, imaš veliko počitnic, sede oziroma stoje odpredavaš svoje, si dobre volje, prijazen in skušaš bit vsaj malo smešen, končaš ob enih, oziroma dveh popoldan (če ne naletiš na šolo, ki pouk izvaja popoldan) in odideš domov.  Simpl k pasulj, ni kej. 

Edini problem je v popoldnevu, ko moraš pripraviti vse ure za naslednji dan in ko moreš popraviti goro testov. In.. Ponavljaš se kot stara, pokvarjena plošča! Vsako leto ista snov in če imaš več istih razredov se ponoviš nekajkrat na leto..Jap, dolgčas.

Razen takrat, ko se spremenijo učni načrti. To pa se zadnje čase dogaja itak vsako leto. Vsako leto ti potisnejo v roke drugačen učbenik od tistega prejšnje leto. 

Obstajata dva predmeta o katerih sem razmišljala. Matematika in slovenščina. To sta predmeta, ki mi ne delata posebnih težav in se ju najlažje spravim učit.

Ampak sta si tko različna.. Oba študija sta sicer zahtevna. 

Pri matematiki obstajajo snovi, ki mi nikakor ne gredo v glavo, pa če se še tako trudim. 

Pri slovenščini pa... Ne maram knjig, ki jih beremo za domače branje. Težko jih prebavljam - vsaj nekatere. Čeprav sem včasih knjige "požirala" kot po tekočem traku. Še zdaj rada preberem kakšno zanimivo. Povdarek je na zanimivo. Ampak Cankar, pa Trubar.. Lepo prosim no! Poleg tega pa v pesmih nikoli ne najdem pravih motivov, tem in skritih pomenov.

Kar nekaj ljudi mi je reklo, da so slavistke ponavadi tako zagrenjene in dolgočasne. Sama sicer nimam takšnih izkušenj. Prav vse, ki so me učile slovenščino so zgledale čisto super osebe - posebej ta v gimnaziji. 

Za matematike še nisem slišala takšne pripombe. Učile pa so me zmeraj kakšne nežne osebice, ki so dajale 1000 in 1 priložnost za popravljanje ocen. 

Kar se tiče pa dela po pouku.. Sigurno ga imajo matematičarji manj kot slavistke, ki na leto s svojimi učenci pišejo vsaj dva spisa. Ki jih je potrebno natančno prebrati. Sicer zelo rada popravljam slovnične napake in zelo rada opozarjam ljudi na njih (čeprav tudi sama kdaj kakšno naredim). Ampak ko dobiš pa v roke spis brez vsebine, ali pa napisanega s takšno pisavo, da se počutiš kot da prebiraš hieroglife, pa predvidevam, da bi vse najraje pustil pri miru. 

Tega problema matematičarji nimajo. Številke vsi napišejo dokaj berljivo. 

Kot profesor slovenščine tudi nimaš nikakršnega dodatnega zaslužka - inštrukcije za slovenščine potrebuje malokdo, razen če narediš izpit za lektorja.

Matematike pa išče vsak tretji dijak. 

Je pa res, da nimam občutka, če sploh znam razložiti matematiko na razumljiv način. Še nikoli nisem dobila informacije v povratni smeri. Pri matematiki pa je pomembno, da nekdo dobi kvalitetno in razumljivo razlago. 

Z nobenim od teh dveh predmetov pa, se zavedam da ne bi bila ravno priljubljena med mladimi. Kdo pa ima rad ljudi, ki mu težijo s stvarmi, ki jim itak nikoli ne bodo prišle prav?! 

Da ne pozabim.. Dolga leta sem si želela postati defektologinja. Oziroma po novem terminu profesorica specialne pedagogike. Rada sem v družbi otrok, ki niso takšni kot ostali.  Ki so na nek način odmaknjeni na rob družbe. 

Zame najlepši nasmeh na obrazu takega otroka. In najlepše besede pridejo ravno iz njegovih ust. 

Ampak nisem prepričana, da bi lahko to počela.. Preveč bi se navezala na njih in ne vem, če bi mi upelo obdržati profesionalen odnos in pozabiti na čustva.

Zato sem po letu, ko sem imela priložnost prostovoljnega dela na OŠ s posebnimi potrebami to idejo opustila. 

Sem pa še zmeraj prepričana, da je to najlepši poklic na svetu. 

No to je to. Ne vem kaj bi počela v življenje je bistvu vsega skupaj. 

Če ima kdo kakšen nasvet pa se priporočam :)..