Žal, ne morem več vztrajati

Sedim za računalnikom z ledeno kavo v roki (ja, okej zima je, ampak na toplem vseeno paše… in sem full vesela, da sem odkrila to v trgovini, ker je noro dobra!) in imam v bistvu prazno glavo. Kar se ne zgodi velikokrat, ker se mi zmeraj, ampak res zmeraj nekaj podi po glavi. Zdajle pa mi kar uspeva imet praznino in prija =).. 

Se pa vseeno poskušam prisilit v to, da bi razmislila o določenih stvareh. Prva, izmed pomembnejših na spisku: »Razmisli« je moj odnos z enim izmed kao dobrih prijateljev. No, včasih zelo dobrim prijateljem.  Najin odnos se je spet ohladil. Spet pravim zato, ker sva že imela dokaj dolgo obdobje premora. Pa sva se potem pogovorila in je bilo vse po starem… Oziroma ne, bilo je bolje kot prej.

Zdaj pa sva spet tam. Njegovi sms-i so odrezavi. Zdaj tudi moji postajajo brezosebni. Enostavčni. Samo s »pomembnimi« stvarmi. Tako iz principa. Zakaj bi se jaz trudila, če je njemu vseeno? Pogovori so prav tako hitri, enozvočni… Z njegove strani prav čutim, da bi z veseljem čim prej končal pogovor.

Kar naenkrat ga nič več v povezavi z menoj ne zanima. Ko se – če se – pogovarjava so najina glavna tema sosedje in njihovo stanje elektrike (dolga zgodba)… Če se slučajno znajde pri nama doma, se bolj pogovarja z mamo kot z menoj. Že nekaj časa mu pravim, naj si pride ogledat katere znamke bo imel, pa ga kar ni in ni…

Včasih mi je zdrdral moje bloge na pamet, zdaj jih baje že kak mesec ni pogledal… Saj ne, da bi me bolelo, da nekdo ne bere več mojih blogov, (sem vesela če so brani, ampak tudi če ne bi bili… no verjetno ne bi več pisala toliko kot pišem… a dokler so zapisi brani toliko kot so…) se mi zdi pa debilen razlog, zakaj jih več ne bere… Zato ker so preveč »versko« obarvani. Dokler sem pisala o popolnoma posvetnih stvareh, dogajanju v svetu, politiki kdaj in kdaj.. Mu je bilo to neznansko všeč. Zdaj pa, ko se velikokrat dotaknem z vero povezanih stvari pa je to zanj nesprejemljivo.  

Razumem, da nekomu, ki ne pozna osebne vere tovrstne teme niso zanimive. Da jih ne more prebavljati ali kakorkoli. Ampak to je začetek, da se te nekaj prime. Razumem, da mogoče takih stvari noče brat. Ampak način na katerega mi je to sporočil… Je bil tako očiten. Tako očitno mi je pokazal, da sprejema samo posvetni del mene. Tistega duhovnega pa ne. Zabavna in v redu sem samo, ko se zafrkavam, ko rečem kdaj čez koga kaj, ko izve od mene kaj zanimivega… Ko pa bi beseda nanesla na duhovno plat pa je vsega konec. Torej me ne sprejema kot celostne osebe.  

In res ne vidim več smisla vztrajati ob nekom, ki me ne sprejema tako kot sem... ob nekom, ki ga zadnje čase zanimajo popolnoma druge stvari kot so ga včasih... ob nekom, ki komaj čaka, da konča pogovore z menoj... 

Žal, ne morem več vztrajati.  

Tolaži pa me, da sem v zadnjem času odkrila nekaj res dobrih in iskrenih prijateljev :)... 

In nekaj kar je zapisal Paulo Coehlo: If you are brave enough to say goodbye, life will reward you with a new hello!