Vrnil mi je dva pomembna bisera... Ali pa še več!

Sem včeraj mislila, da bomo danes prebrali tako najbolj »pocukrana« uvoda v mir in Očenaš.. Včeraj sva s Katarino ob pisanju prav poskušale pretiravat, ampak na koncu sta zvenela prav luškano. Poglobljena, kot je rekel Ivan.  In kot so mu potem po maši povedali tisti, s katerimi je govoril. 

Na splošno mi je bila današnja maša zelo všeč (neupoštevaje, da je moja birmanska skupina pripravljala mašo in da sta od sedmih birmancev prišla ravno dva…).

Imela sem enega tistih dni, ko se mi je bilo muka vstati in oditi.. Najprej k prvi maši v Marijino cerkev, kjer sem ostala samo toliko časa, da sem prebrala berilo, potem pa odšla (na očeh vseh prisotnih, ki so me začudeno gledali) iz cerkve in naprej na novo mašo. In točno enega tistih dni, ko bi, če me ne bi čakale bralske in animatorske obveznosti, ležerno ostala doma. 

Predvidevam, da bi me ob koncu dneva močno pekla vest. Samo predvidevam. Samo zato, ker sem v času pred duhovnimi vajami imela o obiskovanju maše čisto svojo teorijo. Takšno, ki je podpirala mojo lenobo – slabega duha. Saj ne, da med mašami ne bi čutila prisotnosti Boga, ne da se ne bi popolnoma prepustila.. Občutki med mašami so – če si le pripravljen – najbolj nori občutki, ki jih lahko doživiš. Seveda sem si želela to občutiti čim večkrat – torej vsako nedeljo. Ampak tisti občutek, da se mi res ne da nikamor v mrazu in teorija, da če nisem pripravljena na Božjo Besedo, itak ne bom ničesar odnesla in bom tam torej samo kot prazna posoda, sta premagala dobro misel.  

Potem pa sem na spovedi na duhovnih vajah dobila odgovor na to mojo lenobo, nasvet kaj mi bo pomagalo, da jo želja po bogoslužju premaga. Ivan mi je takrat rekel, da se moram te miselnosti nujno osvoboditi in prevzeti prepričanje, da lahko takrat, ko po mojem mnenju nisem pripravljena na to, da bi slišala in se mi zdi, da grem zastonj, slišim in odnesem več, kot takrat, ko se mi zdi, da sem pripravljena. Seveda sem mu že takrat verjela. Danes pa se mi je vse to še v praksi potrdilo. Dejansko sem dobila mnogo več, kot kdaj ko sem bila tam »neprisiljeno«. Dejansko sem še bolj uživala pri maši  (ne glede na to, da je bilo treba paziti kdaj gre kateri izmed najinih dveh birmancev brat) in dejansko sem začutila, da se Jezus tudi tokrat daruje za nas. 

Tista spoved mi je… po dolgem času res nekaj pomenila. Priznam, da je bila tudi prva po dolgo časa. Ampak odkar je od nas odšel res vrhunski duhovnik, preprosto nisem našla nikogar, ki bi… Povedal kaj življenjskega, kaj takega kar lahko res uporabiš v življenju in kar ti pomaga pri poboljšanju… nikogar ni bilo, ki bi mu lahko brez kančka sramu povedala vse od a do ž. Da bi ob njem čutila, da je tam kot namestnik Jezusa in čisto nič drugega.. nikogar ki bi se tako prijateljsko pogovarjal s teboj in si vzel čas zate pri spovedi.

 

V petnajstminutnem srečanju je spremenil moj odnos do spovedi in do maše. Spoved kar naenkrat ni več neka obveza, h kateri sem prisiljena iti in ni več samo nek obrazec, ki ga je treba zdrdrati. Ampak to še zmeraj ne pomeni, da bom odslej šla kar tako h komurkoli, ker ne zna vsak opraviti spovedi na tako sproščen način.. Če pa bo spovedoval on, pa bom z največjim veseljem zavila v spovednico.

V manj kot v pol dneva (enem veroučnem srečanju in današnji maši) me je prepričal v to, da je večina (grdih) govoric, ki krožijo o njem res samo delo zlobnih jezikov in da je v resnici zelo v redu oseba, s katero se lahko čisto sproščeno pogovarjaš, oseba ki je poduhovljena in oseba od katere se lahko zelo veliko naučiš in veliko odneseš :)… 

In danes po maši, sem bila vesela zanj, ker mu je maša tako uspela in ker so ljudje stopali do njega in  hvalili celotno mašo in njega. Pa tudi v očeh se mu je videlo, da je ponosen nase (in na najine uvode, kot nama je večkrat povedal). In upam, da si kdo tega pristnega ponosa ni spet napačno predstavljal.

Vsak si zasluži ponovno priložnost, tudi on :).. Jaz sem mu jo dala in sedaj sem navdušena in zelo hvaležna!