Malo pritoževanja...

Zgubljanje živcev z internetno povezavo

Zadnje čase imam tako slabo internetno povezavo, da sem lahko srečna že, če me uspe vpisati na Facebook in na Gmail. No, za tisto eno urico, ker potem itak vrže celotno povezavo ven in lahko iztaknem omrežni kabel in ga na novo vtaknem v modem. Samo za naslednje pol ure. Dvakrat sem že klicala na podjetje, kjer mi zmeraj dajo kakšen nov nasvet, kaj lahko storim in mi povejo, da pri njih pa že ni nič narobe. In ko vprašam, če je možno, da je za vse skupaj kriva prenova mesta, sploh ne vedo, da se v mestu kaj prenavlja. Še enkrat naj vpišem IP  naslov, pa bo mogoče delovalo. Drugače mi ne morejo pomagati. Torej mi preostane – očitno samo to, da se zafrkavam s slabo povezavo in sem srečna, če mi odpre stran ali dve. Aja in s tem, da je blagovolilo odpret Blogger in lahko spet težim :).. 

  

Ne znam se pogovarjat...

... Kar sem izvedela včeraj zvečer. Od mame. Kar naenkrat je ob devetih zvečer izbruhnila, da se lahko zmeraj pogovarjam s prijatelji, tudi po tri ure, z njo pa se ne morem. Da sem skoz na računalniku ali pa me ni doma. Pa to sploh ni res – no vsaj meni se ne zdi. Ker ji povem vse, kar se je dogajalo medtem, ko me ni bilo doma. Posvetujem se z njo o skoraj vseh stvareh – pa mi itak reče, da jaz že vem kaj bom delala in da se to nje ne tiče. Tako da res ne vem o čem naj se še pogovarjam z njo. O njenih telenovelah res bolj težko, ker jih ne gledam. In vse kar vem o teh, ki se trenutno vrtijo na Pop tv, je zaključna špica Larine izbire, ker mi je pesem res lepa. Ta tema odpade. Ko pa ji zvečer povem kaj koristnega, kar sem videla v kakem dokumentarcu pa reče, da je ne zanima. Res ne vem kaj bi potem še rada? Obujala spomine.. Ne, to se mi pa ne da, ker sem že vse slišala najmanj trikrat. Kar je čisto dovolj, da poznam vse zgodbice (tudi o ljudeh, ki jih v življenju nisem videla) na pamet. Žal.