Spomini spet vrejo na dan....

Ponavadi čez dan sploh ne gledam televizije. Mogoče zjutraj pogledam kakšen del Uggly Betty ali pa How I met your mother na Fox life, ampak to res samo takrat, ko se pravočasno zbudim. Enkrat do dvakrat na teden torej. Danes pa sem bila pred televizijo prikovana več kot pol dneva. In to samo zaradi smučanja in skokov. Drugače mi teh športov ne uspe gledati z neposrednim prenosom, vendar to nadomestim v nočnih urah, ko TV Maribor prijazno ponavlja tekme. 

Zime sem se vedno veselila zaradi snega (ki ga je letos nekoliko preveč) in zaradi zimskih športov. Že kot mala punčka sem rada gledala "ljudi v čudnih kombinezonih", ki so se z veliko hitrostjo spuščali po belih strminah in skakali tako daleč. 

Seveda sploh nisem razumela, kaj se dogaja.. Več kot gledanje športa, mi je pomenilo to, da je bil ati takrat prost in ni počel ničesar. Mirno je sedel na našem starem kavču in gledal televizijo. Smučanje in skoki so bili edini šport, ki ga je vedno spremljal. In takrat sem jaz imela priložnost, da se stisnem k svojemu junaku. Vsedla sem se mu v naročje ali pa zraven njega in se, kolikor sem pač imela takrat moči, stisnila k njemu ter do konca tekme strmela v ekran.

Včasih sva imela boje, ker sem jaz želela gledati risanke, on pa smučanje. Na začetku sem zmagovala jaz z risankami, ampak sem, mislim da kar hitro, ugotovila, da se bolj splača gledati smučanje. Zaradi toplega in udobnega gnezda, ki sem si ga takrat ustvarila :)..

Ja, veliko stvari sva počela skupaj - vendar če pogledam nazaj, veliko premalo. Premalokrat sem zagrabila priložnost za druženje z njim...  Velikokrat sva skupaj uganjala kakšen šport... Ko sem bila manjša sva se žogala (dokler se žoge niso prepiknile v nasadu vrtnic, ki so bile takrat v parku tako čudovite), kasneje sva igrala badminton in improviziran tenis.. Pa hodila na sprehode v gozd... Proti koncu (no nihče ni vedel, da se bliža..), sva vsak prosti trenutek izkoristila za kartanje. Včasih skupaj z mamo... Ati mi je vedno dovolil, da zmagam, mama pa je preveč borbena zato (posledično vedno zgubim, kadar igram z njo).

No, včasih - ampak res redko pa sva skupaj gledala nogomet. Do tega športa danes vseeno ne gojim posebno pozitivnih čustev. Tako preveč...dolgočasen... se mi zdi.

In najin zadnji pogovor...ko sem ga zadnjič videla...preden sem odhitela na priprave za novo mašo...je bil o takratnem svetovnem prvenstvu...zanimalo ga je, kako gre kaj Sloveniji...bilo je ravno takrat, ko nas je izločila Anglija...oh, če bi takrat vedela, da je zadnjič...