Nekateri potrebujejo 13 razlogov za smrt, drugim je dovolj en sam

 
Ko jo enkrat vzameš v roke in prebereš prvo poglavje, je ne moreš odložiti, dokler ne prebereš vse do zadnje besede. Dolgo sem čakala, da sem si jo lahko izposodila, ker je bila zmeraj, ko sem bila v knjižnici, izposojena.. Pritegnil me je njen opis na neki spletni strani.

Prihodnosti ne moreš ustaviti z gumbom [stop]. Preteklosti ne moreš doživeti s pritiskom [back forward]. Skrivnost lahko izveš le, če pritisneš [play]... Ko se Clay Jensen vrne iz šole, na domači verandi najde nenavadno pošiljko, naslovljeno nanj. Škatlo s kasetami. Posnela jih je Hana Baker, njegova sošolka in simpatija, ki je pred dvema tednoma naredila samomor. Hanin glas na kasetah Clayu razkrije, kaj jo je pripeljalo do usodnega dejanja. Zanj je imela trinajst razlogov, on je eden od njih. Clay vso noč posluša Hanino zgodbo. Njene besede ga vodijo po njunem mestecu. Tisto, kar odkrije, mu za vedno spremeni življenje. 

Toliko stvari sem ob tem razmišljala, toliko stvari sem se spomnila... In vse skupaj je bila zmešnjava, da ne vem, če jih bom uspela spraviti v eno berljivo celoto. (Čeprav mi ponavadi to uspe.) Vsebina (obnova) zgodbe tokrat odpade...

1. Hani je zadostovalo trinajst razlogov, da je končala svoje življenje. Težko je razbrati kakšno osebnost je imela in kako je gledala na svet. Jaz bi, s svojim pogledom njenim razlogom, rekla da so popolnoma banalni. Nevredni takšnega dejanja. A se popolnoma zavedam, da ne moremo soditi nikogar s svojega stališča. Kajti vsak doživlja svet na sebi lasten način. In njej je očitno bilo dovolj hudo... Nekomu bi zadostoval samo en razlog.. 

Ampak svet je tako lep. Okej, priznam, včasih pride, da ne vidiš luči.. Da se ti zdi, da so se vsi zarotili proti tebi, da se ne moreš z nikomer pogovarjati.. Preprosto ti je vsega dovolj in nimaš moči, da bi karkoli spremenil. Toda smrt je tako... Končna. In potem... nikoli ne izveš, kako bi bilo, če bi se boril naprej...  Mogoče bolje... 

2.  V svoji zgodbi pride Hana do točke, ko želi o samomoru spregovoriti s svojim razredom. Anonimno vrže listek v profesoričin nabiralnik. In sošolci ob tem, ko profesorica skuša načeti temo, rečejo da je tisti, ki je napisal sporočilo, iskal samo pozornost. Pred Hano. 

Popolnoma jasno mi je, da nekoga ki resno razmišlja o samomoru, to pahne še globje. 

Včasih... Pred nekaj leti.. Sem točno to govorila tudi sama. Da če nekdo toliko govori o samomoru, potem išče samo pozornost. Ampak nekje globoko v sebi sem umirala od strahu, da manjka samo še drobcen korak.. Pa bo vsega konec.. Spomnim se, da sem dolgo opogumljala (ne vem sicer koliko sem pripomogla.. a takrat sem storila.. vse kar je bilo v moji moči..).. Dolgo smo se pogovarjali, kako resno misli s svojimi načrti.. Velikorat smo zagnali paniko.. (Prijateljica je takrat tekla kot še nikoli v življenju, da bi uspela preprečiti kakšno neumnost..) Na srečo vedno zastonj.. Takrat smo bili še premladi.. Da bi se zavedli resnosti. Tudi če nikoli ni zbral poguma, da naredi ta korak. Ampak očitno tudi dovolj pametni, da nismo pustili vsega kot je bilo.. Da smo kljub jezi, ki smo jo v enem trenutku čutili, vedno znova dokazovali, da nam ni vseeno.Da smo vztrajali kjub zaključku, da nas verjetno samo zafrkava in da mu je zabavno ko to počne.

Če pa po prebrani knjigi pogledam nazaj... Vidim, da mogoče res ni bilo samo iskanje pozornosti.. Predvsem po poslovilnem pismu, ki ga je menda napisal.. Čeprav, priznajmo.. Ko nam nekdo res veliko pomeni, si velikokrat raje lažemo in si prigovarjamo, da samo išče pozornost. Ker resnica, da se to v resnici lahko naredi, da bomo en dan ostali brez nekoga.. je preboleča.. Če danes pogledam nazaj in se spomnim vseh "poskusov" ali vsaj idej me strese.. In niti pomisliti ne upam kako blizu je bilo..  

3. Hana je svoje misli in razloge posnela na kasete, za katere želi, da jih sliši vseh trinajst oseb, ki so vplivale na njeno življenje. In na odločitev, da konča vse skupaj. Ne moremo spremljati odziva vseh, temveč samo Clayevega. Ki je edini, ki bi lahko bil razlog, da se odloči za življenje. Všeč mu je bila. Toda ni si ji upal približati, govoriti z njo.

Z njegove perspektive so bile te kasete verjetno olajšanje. Vsaj ko je slišal svojo zgodbo. Verjetno se je res lažje soočiti s samomorom, če veš da si bil pozitivna iskrica. Če poznaš razloge, zaradi katerih se je zgodil. Če se lahko končno postaviš v kožo drugega in vidiš čez kaj vse je tisti moral. Ne predstavljam pa si, kako so te kasete morale spremeniti življenje ostalih dvanajstih ljudi. Ki so takrat slišali kako zelo krivi so. Ne predstavljam si, kako je mogoče po takšni stvari še živeti mirno... Z vestjo, ki ti govori, da si bil posredno kriv. Za njih bi bilo verjetno bolje, da jih nikoli ne bi slišali.

4. Kakorkoli... Izkušnje s tem so dragocene za življenje. Še posebej če se srečno končajo. Ker če bi se takrat res kaj zgodilo.. Si ne predstavljam kakšne posledice bi imelo to zame.. Toliko stvari bi ostalo nedoživetih... In toliko solz bi steklo zaradi popolnoma drugačnih stvari, kot so sedaj. In tako lep občutek je, ko se zavem, da je še zmeraj tam nekje.. Čeprav ima sedaj svoje življenje :)...

In občutek, da sem (smo) takrat vztrajali pri svojem.. Da smo vsaj malo primogli k izbiri za življenje je super.. Čeprav mogoče njemu nič več ne pomeni.

... Nihče ne ve natančno, koliko vpliva ima na življenje drugih ljudi. Pogosto nimajo pojma. Pa kljub temu ženemo isto naprej...

Včasih se nam porajajo misli, ki jih še sami ne razumemo. Misli, ki niti niso resnične - ki niso res tisto, kar čutimo - vseeno pa se nam podijo po glavi, ker so zanimive za razmišljanje. Če bi lahko slišali misli drugih, bi slišali stvari, ki so resnične, pa tudi stvari, ki so povsem naključne. Enih ne bi ločili od drugih.

Ne veste, kaj se dogaja v življenju kogarkoli drugega razen v svojem. In če se vmešate v en del življenja nekoga drugega, se ne vmešate samo v tisti del. Na žalost ne morete biti tako natančni, prav tako ne morete izbirati. Ko se vmešate v en del življenja nekoga drugega, se vmešate v njegovo celotno življenje.