Sneg in Nesrečniki

Tole pa je zima! Točno, oziroma skoraj takšna, kot so nam jo zmeraj opisovali starši in njihovi prijatelji. Skoraj takšna zato, ker živim v mestu, kjer še kolikor toliko plužijo ceste in čistijo pločnike in lahko pridemo dokaj normalno kamor pač želimo. Tisti, ki živijo izven mesta, verjetno nimajo takšne sreče.

Včeraj sva bila s Filipom deležna »snežnega meteža«. Šla sva v kino, gledat Nesrečnike (mimogrede je noro dober film.. gledat sem ga šla.. ker je Filip predlagal, da bi ga z veseljem šel gledat še enkrat in ker se mi preprosto ni ljubilo biti doma.. no pa tudi v kinu že kar nekaj časa nisem bila.. toliko časa, da se  včeraj nobeden od naju ni mogel spomniti kaj sva nazadnje gledala lani.. spomnila sva se samo tega, da sem ga takrat pošteno polila s kokakolo, ko sva se nameščala na sedeže... no, potem pa sem po desetih minutah padla noter.. potočila nekaj solz.. in prišla iz dvorane polna pozitivnih vtisov in z odločitvijo,da si ga enkrat potegnem iz interneta in si ga ogledam še enkrat.. film ima noro dobro zgodbo, oglične igralce in odlično sceno.. nekako pa se nisem mogla izogniti občutku samote med vsemi tistimi pari, ki so sedeli okoli naju…).

Do Planet Tuša sva prišla normalno. Kolikor normalno se v teh zimskih razmerah sploh da. Ko pa sva ponoči odhajala iz kina pa naju je presenetilo močno sneženje. Cesta pred nama pa je bila vedno bolj zasnežena. In bila sva prva, ki sva puščala sledi na novozapadli beli odeji (mmmm kako prijetno bi bilo to doživeti še s kom). Vedno več in več ga je bilo in dokler sva midva prispela v mesto, ga je napadlo že za kakšne 3-4 centimetre. Veliko sem ga prinesla tudi s seboj domov, saj sem bila prekrita z njim. Pravi premikajoči sneženi mož.

Sneg nama ni preprečil, da ne bi odšla še na krajši sprehod po parku. Ravno nasprotno. Če ne bi snežilo, bi ga verjetno izpustila. Tako pa nama je bilo vse skupaj zelo zabavno. In v parku bi, če ne bi pridni ljudje plužili sprehajališča, po vsem tem snegu (imam ga zelo rada, ampak kar je preveč je pa preveč.. in lahko bi bilo tako za božič..) gazila, saj bi bilo snega do kolen ali pa še več!

Točno takšne zime torej, kot so jih starejše generacije pogrešale (»Ko sem bila pa jaz mlada, smo morali pa v šolo gaziti po takooo visokem snegu«), zdaj pa ga preklinjajo.