Zaključek, ki to ni

Sem mislila, da sem zaključila z poglavji, v katerih imaš eno izmed glavnih vlog. Ker sva doživela vse in končala vse (kakorkoli se to pač že narobe in neumno sliši). Ampak končati res ne bi morala drugače kot sva. Niti ne bi želela, da bi, ker bi mi bilo najverjetneje veliko bolj žal (bobu bob: vedela bi, da sem jaz prizadejala bolečino).

Pa se spet čisto potiho in skoraj neopazno prerivaš iz neobstoja v ospredje. Ne, saj v resnici ne počneš ničesar (kar ti je mimogrede vedno šlo zelo dobro od rok). Najverjetneje se sploh ne zavedaš več obstoja mojega sveta, tu sredi Celja, ampak nekaj v meni mi preprečuje, da bi tudi jaz pozabila nate.

Polž (lazar - ker teh še posebej ne maram) v meni uničuje še tiste delčke, ki so ostali neokuženi od tebe. Pa sploh ne, da bi bila še zaljubljena vate (niti slučajno),  ampak po tem, ko si predstavljal ves moj svet in ko sem spoznala delček tvojega, me je še vedno strah zate. Ker ... Vidim v tebi tisto, kar ti (več in še) ne in ker si predstavljam, kako bi lahko bilo, če si ...

In čisto tako, samo da se prepričam, da je tvoje življenje v najlepšem redu in da si srečen, bi te rada slišala.

Ampak, kdo ve, če se potem ne bi začela vrteti v popolnoma napačni smeri. In samo vprašanje časa bi bilo, kdaj bi spet obžalovala.

Odgovore pa bi vseeno tako zelo rada slišala...