Ironija lepote življenja

Razmišljam o tem, kako nujno je v življenju videti drobne trenutke in si jih vtisniti v spomin ... Nasmeh tujca na ulici ... Še toliko lepši nasmeh prijatelja ... Pogled iz oči v oči, ki omogoči, da vidimo, kaj se skriva za roženico in zrklom ... Čas, ki si ga kdo vzame, da ti prisluhne in ti nameni nekaj lepih besed ... Te spodbudi, da se ozreš okoli ali vase in ugotoviš, da ni tako slabo, kot se ti je zdelo ... Ko lahko nekomu zaupaš vse svoje strahove in skrbi, pa veš, da te ne bo obsojal ... Lepa misel, ki jo slučajno prebereš in se ti zdi, kot da je namenjena ravno tebi, ker opisuje situacijo, v kateri si se znašel ... Film, ki ga vidiš ali knjiga, ki jo prebereš in pustita sled v tebi ... Tišina in samota, v kateri prisluhneš samemu sebi, ugotoviš, kaj si v resnici želiš in kam si namenjen ... 

Nikoli ne bomo samo srečni. Ker svet, v katerem živimo, ni samo lep in ni samo prijazen. V resnici je grd in nesramen. Ampak hkrati je to tudi njegova lepota. Ironija, mar ne? To, da je grd je njegova največja lepota. Lepota življenja in potovanja. 

Ker brez teme ne bi bilo zvezd. In brez trpljenja ne bi spoznali veselja. Brez ljudi, ki nas ne spoštujejo, ne bi cenili tistih, ki nas sprejmejo takšne, kot smo. Vsa lepota bi bila tako samoumevna, da bi že kar bolelo. Kako spoštovati čas miru, če nisi spoznal vojne? Uživati v objemu nekoga in biti preprosto srečen in čisto tak, kot si, če pa nikoli nisi pogrešal bližine?

In druga največja ironija, ki jo tako težko razumemo, ker je popolnoma nelogična ... Ima pa tako veliko povezavo s tem, kdaj smo srečni in koliko bomo odnesli iz te grdobije okoli sebe ... Je to, koliko bomo dali svetu. Več kot damo, več bomo prejeli. Dobrega in vendar velja tudi za slabo. Ampak težko je dati brez pričakovanj, da bomo kaj dobili nazaj. Ker človek je egoist. Ne glede na to, koliko se želimo oddaljiti od te lastnosti, ostaja v nas. Ker imamo željo po preživetju. Po tem, da poskrbimo najprej zase in nato za tiste, ki jih imamo radi. Pa še vseeno smo mi sami na prvem mestu. Ker če se počutim jaz slabo in se počuti slabo tudi moj prijatelj, se bom želel razvedriti najprej sam. Da nekomu nekaj damo, potrebujemo nekaj viška tega. Tudi energije. To, da si vzamemo čas, da prisluhnemo (predvsem slišimo), pokažemo, da nam ni vseeno in da želimo razumeti, čeprav ne bomo nikoli obuli čevljev prijatelja, je utrujajoče. Energijo srka iz nas kot ogromen sesalnik. Pa vendar - zahvaljujoč tudi fizikalnim zakonom, ki veljajo - se ta energija vrne, ker se energija nikoli ne izgublja, temveč samo pretvarja. Zadovoljstvo, da si nekoga vsaj malo osrečil, mu namenil čas, ko ga je potreboval, mora biti zadosti, da poskrbi za to magično pretvorbo energije. Ne bo naredila čudeža iz fizičnega počutja, ker ko je telo utrujeno, potrebuje počitek - še en zakon sveta. Spremenila pa bo stanje duha. [Pod dvema pogojema (ker konec koncev ima vsako dejanje svoj pogoj in svoj vzrok nekje), ki sta veliko predrzna, da bi ju večkrat spustili v svoj in tuj trenutek. Prvi je ta, da moraš nekoliko pozabiti nase (to, da popolnoma skoraj nikoli ne pozabimo na ego, sem že ugotavljala in pri tej trditvi še zmeraj vztrajam, čeprav površnemu bralcu morda ne bo zvenelo tako) in da ti mora biti počutje osebe poleg tebe (vsaj tisti hip) pomembnejše od tvojega. Drugi, ki mu morda lahko rečem tudi predpogoj prvega, pa je dobro (pa naj se sliši še kako obrabljeno ali osladno) srce, ki se mora zavedati vseh teh zakonov ... ]

O trenutkih sreče v večnosti trpljenja sem pravzaprav govorila pred neumestnim dajanjem (akcijo) in prejemanjem (reakcijo). Sreča je lahko tudi, če v množici tujcev najdeš nekoga, ki je tvoja reakcija, in blagoslov v trpljenju, ko je ob tebi nekdo, ki je tvoja akcija. Najboljše prijatelje tako ali tako spoznamo šele v nevihti. Po soncu pohajkovati po neznanih ulicah je preprosto. Spustiti nekoga v zavetje svoje hiše pa presneto težko. 

Ampak vse te trenutke je potrebno ujeti. Pa ne samo z očmi, ušesi ali s tipom. S pomočjo teh čutov jih moramo samo spustiti v srce. Brez analiziranja in razmišljanja. Brez objokovanja preteklosti, ker je ne bo več nazaj. 

Potrebno je sprejeti sedanjost, uživati v tem, kar nam lepega poklanja. Videti drobne darove, biti hvaležen zanje, pozabiti slabe trenutke, v življenje vložiti veliko sebe, se podarjati, da se bomo enkrat spet prejeli, iti ob koncu dneva v posteljo, hvaležen za vse lepo, kar smo doživeli. Čeprav je na začetku zelo težko ločiti zrnje od plevela (in plevel pustiti na robu njive, da bo obrodilo novo prst), pa vaja dela mojstra ;)!

Vir slike: profil numerologinje Karin

Kratek povzetek dolgega zapisa: v vsakem trpljenju je iskrica sreče, samo videti jo je treba :)!