Odšel je..

Stopiti iz mojega telesa,

videti sebe skozi tvoje oči. -

Slišati, kako ti zvenijo moje besede,

občutiti mojo energijo, kot jo doživljaš ti.

Ko bi le lahko to storila,

da videla bi, če je bilo res tako,

kot zveni spomin iz tvojih ust.

*

*

*

*

In močno si želim, da se ne bi zgodilo,

kar naju je takrat ločilo

in bi zrak, ki ga diham še vedno dišal po tebi.

Namesto zvezdic so v moji pesmi še štiri kitice, ki pa so ljubezensko obarvane. Vendar danes ne želim govoriti o ljubezni. Vsaj ne o ljubezni med osebama, ki se duševno in fizično privlačita, ampak o ljubezni med človekoma, ki se imata rada kot prijatelja. Mogoče celo kot brat in sestra.

Tudi pesem naj bi bila prvotno namenjena temu, pa me je med pisanjem zaneslo (veliko mojih pesmi na koncu ne izpade ravno tako kot sem si zamislila). 

Da, nekoč je v mojem življenju obstajala oseba, ki sem jo imela rada. Tako kot nikogar prej, ne kasneje. Mogoče bi se najina zgodba končala drugače (končala je mogoče napačen izraz ... zgodba bi še trajala), če bi si takrat dovolila  priznati ta svoja čustva do njega. Tako pa sem se obnašala ... Kretensko! Nisem znala ceniti tega kar imam =( ... Kot otroka sva preživela skupaj skoraj vsak dan. Imela sem se lepo z njim. Vedno sva se znala zaposliti in najine igre so bile zabavne.. Toda, ker so bili moji starši takoo zelo proti njemu (še zdaj ne vem, kaj jih je motilo), sem se pač tudi jaz pretvarjala, da ga v bistvu ne maram, ampak se z njim družim samo ker se moram.

In nekega dne, ko sva bila že najstnika, se je prvo poglavje najinega prijateljstva končalo, ker se tudi najini družini nista več družili. Ampak skupaj sva ustvarila še drugo poglavje. Čeprav se nisva več toliko videla, sva si pa pisala ... Ves denar s takratnih mobi kartic sem porabila za sms-e njemu. Ko so mi starši končno dali priklopiti internet, sva cele dneve tičala za računalnikom in si pisala preko MSN-ja ... Najino prijateljstvo je torej kljub vsemu ostalo in raslo! Začela sva si popolnoma zaupati in drug o drugemu sva vedela preprosto VSE. In ko se nekaj dni nisva videla sva se pogrešala.

Pri meni v tistih letih ni ostalo samo pri doživljanju njega kot prijatelja. Zaljubila sem se v njega, mu to priznala ... Potem se je tudi on opogumil in priznal, da čuti enako. Začela so se obljublanja, kako bova skupaj tisto leto, nato naslednje leto ... Ker je sedaj še prehitro, ni varno zaradi staršev ...

Nekajkrat sva se še dobila, imela kvalitetne pogovore, velikokrat me je objel (v meni je vse skakalo od veselja in ljubezni), dobila pa sem tudi poljub. A kot vsako poglavje se je tudi poglavje "najstniške zaljubljenosti" končalo. In želela bi si, da bi bilo to tudi zadnje poglavje  v tej knjigi. A je začel pisati še tretje poglavje.

V njem sva si pisala, pa ne več tako pogosto, kot prej. Pa tudi ta dopisovanja so postajala vedno redkejša. Pisala sva si samo še takrat, ko se je njemu zazdelo. Ko pa mu ni bilo do tega, pa je bil nesramen. Takrat sem bila vse, samo človek ne. Ampak, ker sem ga imela rada, sem se mu pač pustila. In živela samo še za trenutke, ko je pogovor začel on.

Tudi ti pogovori so postajali vedno bolj hladni in polni laži z njegove strani. Še danes ne vem, kaj je imel od tega laganja. Ampak je že tako moralo biti. Verjetno se je njegova knjiga s tem zaključila, kajti ne spomni se več name. Verjetno mu je popolnoma vseeno zame in je pozabil da obstajam, da sem sploh obstajala.

Jaz pa pišem še novo poglavje. Sama. Sestavljeno je iz same žalosti, enega samega pogrešanja njega. Pogrešam najine pogovore, smeh, najino zaupanje, vonj po njem, njegove prijateljske objeme.. Skratka, vse povezano z njim.. Želim si, da bi se najine poti spet združile. Prijateljsko. Kajti, če bi obnovila najin odnos in bi dobila nazaj prijatelja, kakršnega nikoli več nisem srečala, tega ne bi več hotela uničiti z ljubezenskimi čustvi.

A ker spremljam njegovo življenje (iz drugih virov in objav na Facebooku), se popolnoma zavedam, da bo nadaljevanje mojega življenja moralo teči brez njega, saj se najina načina življenja zelo razlikujeta in nikakor nista združljiva brez tega, da bi se oba močno potrudila ...

Potrebno bo to sprejeti in oditi naprej z lepimi spomini in upanjem, čeprav zelo majhnim. da pa mogoče se še kdaj srečava..

Ljudje pridejo v naše življenje z razlogom, vendar ga tudi zapustijo z razlogom ... 

Razlog pa nam velikokrat ostane skrit ...