Napisala bi ...
Točno tako. Napisala bi nekaj. Problem je v tem, da ne vem kaj bi sploh rada napisala. V bistvu niti ne bi rada napisala nečesa. Rada bi samo pisala. Magari nekaj brez začetka, še bolj brez konca. Nekaj, kar bi izpadlo samo kot kup praznega besedičenja. Na koncu pa bi samo jaz v tem videla smisel. Ker nekoč (dolgo je že tega), sem se lahko usedla in začela pisati. V zadnjem času pa poskusim in ne gre. Potem poskusim še kak drug dan (... ker mogoče bo pa zaradi drugačnega vremena, tudi meni pisanje šlo drugače od misli ...), pa še kak drug teden (... ker bi morebiti lahko na pisanje vplival moj urnik ali moje razpoloženje ...), nastane pa nikoli nič ne.
Sem preverila. Namreč, če se kdaj v teh letih obstoja bloga nisem javila tako dolgo, kot sedaj. In odgovor je ne. Tokrat sem presegla samo sebe in vztrajala v tišini celih 9 mesecev (s prekinitvijo nekega oblačnega majevskega popoldneva). In potem sem preverila še, koliko prahu se je dejansko nabralo. Presenečeno sem ugotovila, da je bil blog kljub moji odsotnosti dobro obiskan. Hvala vsem, ki ste se spomnili name :)!
V tem času sem ... Postala ležerna do določenih stvari. Ker jih je bilo veliko lažje potisniti na stran, kot pa razmišljati o njih in prihajati do zaključkov, ki to v bistvu niso bili. No, saj ne, da nisem bila ležerna že kdaj prej ... Velikokrat imam obdobja, ko se mi zdi tak način še najbolj pravilen in najmanj boleč. V času intenzivnega pisanja na blog (štejejo tudi zapisi, ki se skrivajo pod oznako "osnutek"), sem se prisilila o razmišljanju o določenih stvareh.
Tudi če sem na začetku imela za povedat samo en stavek ali dva, sem na koncu v bistvu imela veliko za povedat. Z vsakim zapisom sem postajala bogatejša za spoznanja o sebi in svetu.
Ravno to sem pogrešala v tem času, ko nisem nič pisala. Spoznavanje sebe in ustvarjanje spominov (tega da se bom - tako kot se sedaj - smejala temu kako naivna sem bila (čeprav, stoj! tega ne smem več dopustiti!) in kako nisem uresničila načrtov, ki sem jih na veliko izdelovala - me je pa življenje popeljalo veliko lepšim dogodivščinam naproti ;)).
Sem preverila. Namreč, če se kdaj v teh letih obstoja bloga nisem javila tako dolgo, kot sedaj. In odgovor je ne. Tokrat sem presegla samo sebe in vztrajala v tišini celih 9 mesecev (s prekinitvijo nekega oblačnega majevskega popoldneva). In potem sem preverila še, koliko prahu se je dejansko nabralo. Presenečeno sem ugotovila, da je bil blog kljub moji odsotnosti dobro obiskan. Hvala vsem, ki ste se spomnili name :)!
V tem času sem ... Postala ležerna do določenih stvari. Ker jih je bilo veliko lažje potisniti na stran, kot pa razmišljati o njih in prihajati do zaključkov, ki to v bistvu niso bili. No, saj ne, da nisem bila ležerna že kdaj prej ... Velikokrat imam obdobja, ko se mi zdi tak način še najbolj pravilen in najmanj boleč. V času intenzivnega pisanja na blog (štejejo tudi zapisi, ki se skrivajo pod oznako "osnutek"), sem se prisilila o razmišljanju o določenih stvareh.
Tudi če sem na začetku imela za povedat samo en stavek ali dva, sem na koncu v bistvu imela veliko za povedat. Z vsakim zapisom sem postajala bogatejša za spoznanja o sebi in svetu.
Ravno to sem pogrešala v tem času, ko nisem nič pisala. Spoznavanje sebe in ustvarjanje spominov (tega da se bom - tako kot se sedaj - smejala temu kako naivna sem bila (čeprav, stoj! tega ne smem več dopustiti!) in kako nisem uresničila načrtov, ki sem jih na veliko izdelovala - me je pa življenje popeljalo veliko lepšim dogodivščinam naproti ;)).
 |
| Vir slike |
Komentarji
Objavite komentar