Čisto navaden dan v Jungli ...

Včeraj sem v zgornje nadstropje Jungle peljala punčko, ki je bila na rojstnem dnevu in je bila zadnja na vrsti za poslikavo ...

Pri toboganu sem videla nekoga, ki se mi je zdel znan. Pa ga nisem mogla ravno uvrstiti v nobeno izmed kategorij. Še najbolj mi je bil podoben enemu izmed profesorjev na fakulteti.

Šele ko me je ogovoril in sem odgovorila na njegovo vprašanje kako sem, sem ugotovila, da s poklicem niti nisem tako zelo zgrešila. Bil je profesor zgodovine iz gimnazije. Presenetilo me je, kako se še vedno (po štirih letih našega zaključka srednješolskih dni), spomni kdo sem, in me je še vedno sposoben povezati z imenom in priimkom.

In v pogovoru o tem, kako je na GCC, odkar smo odšli vsak v svojo smer ... Je obudil spomine na vse lepo tam ... Predvsem na to, da sem ravno njega občudovala vsa štiri leta. Čeprav mi je šel včasih tudi na živce s svojimi metodami. In prepričevanjem dijakov v svoj prav. Pa vseeno je imel tisto nekaj, da sem (predvsem, ko sem še sanjala o karieri profesorice) želela biti takšna kot on.

Cela večnost je že od tega, kar sem zadnjič prestopila prag naše lepotice (in v tem času je, sodeč po fotografijah, pridobila na svoji lepoti) ... Pa se vseeno včasih zdi, kot da je bilo šele včeraj. Ponos, da sem bila nekoč dijakinja ravno te gimnazije pa mi bo ostal za zmeraj. Tako kot hvaležnost za vse, kar se je zgodilo med njenimi zidovi. Bila je dobro dleto za oblikovanje osebnosti.