Priporočam v branje

Kaj me je pa tokrat najbolj pritegnilo?

 

Najprej napis na platnici: "Ta roman me je spomnil, kako je biti mlad in zaljubljen v knjigo." - John Green. Seveda takrat, ko sem ugledala privlačno platnico, knjiga še ni bila v knjižnicah. Če bi bila, bi si jo še tisti trenutek rezervirala. Tako pa še dobro, da sem zanjo povedala Filipu, ki si jo je priskrbel takoj, ko je prišla na knjižne police in mi jo včeraj prinesel na dom. Jaz sem nanjo medtem namreč pozabila.

 

Že včeraj bi jo prebrala, če ne bi zvečer imela še drugih obveznosti. Dolgo že nisem večera preživela ob dobri knjigi. Z željo, da jo preberem, še predno bom tako zaspana, da ne bom več sposobna razlikovati črk med seboj. V bistvu že zelo dolgo nisem sedela s knjigo v roki ... Preprosto ne najdem časa, ali pa se mi ne ljubi, ko bi imela čas zanje.

 

In je padla odločitev, da danes preživim dan v postelji, s knjigo. Ki je veliko obetala. Danes na srečo nisem imela drugih obveznosti (naloge so že napisane in oddane, za kolokvij sem se že učila), nobenega izgovora proti ni bilo moč najti.

 

Eleanor & Park je knjiga, ki jo boste našli na policah otroškega oddelka - ker je mladinski roman. Na zadnji platnici piše: "Pripoved o dveh posebnežih, ki sta dovolj bistra, da se zavedata, kako prva ljubezen skoraj nikoli ne preživi, a vseeno ravno prav pogumna in drzna, da poskusita biti skupaj. Roman poln glasbe in svetlo temnim plati življenja in ljubezni, v katerem se bo prepoznal skorajda vsak od nas."

 

Prijetno in lahkotno branje, zaradi katerega sem imela skoraj ves čas branja orošene oči. Enkrat bolj, drugič manj. Ker sem se res nekako prepoznala v njej.

Za moj okus literature je sicer malo preveč različnih kletvic (in nekaj zares čudnih), še posebej ker je to mladinski roman ... Se pa vseeno lepo in hitro prebere. Ter odpre kar nekaj vprašanj in spominov.

 

"Možgani ljubijo poezijo. Lepljiva je. Naučili se boste to pesem, in ko se bomo čez pet let srečali v lokalu, boste rekli: 'Profesor Stessman, še vedno znam Opuščeno pot! Poslušajte ..."

 

"Nisi mi všeč," je dejal. "Potrebujem te."

 

"Vse bo v redu," je rekel.

Prikimala je. "Prav."

"Ker te ljubim."

Zasmejala se je. "Zaradi tega?"

"Dejansko ja."

 



 

In zakaj sem izbrala ravno te tri odlomke iz knjige?

 

Prvega zato, ker sem se nasmejala spominom in dejstvu, da je to res. V spominu imam sicer kar nekaj prigod iz ur slovenščine v osnovni šoli in tiste glavne podatke, ki pač so del splošnega znanja. Ostale podrobnosti, ki smo se jih takrat učili, da bi dobili kakšno lepo oceno, pa so potonile v pozabo že dan po spraševanju ali testu.

Bi pa še vedno znala zrecitirati vsaj polovico znamenite Gregorčičeve pesmi o Soči. Čeprav se mi je takrat, ko je učiteljica v petem razredu oznanila, da se jo moramo naučiti v štirinajstih dneh, zdelo nemogoče, da se jo bom sploh naučila. Pa sem se jo. Brez problema. Grozno je bilo le, da je nato zahtevala, da jo napišemo - ker bi recitiranje trajalo predolgo. Takrat sem pozabila kar dobršen del pesmi in ga na koncu stisnila tja nekam s pomočjo zvezdic. Seveda nisem dobila petice. Jo znam pa še danes :). Tudi našo priredbo o veliki blatni luži (ki smo jo spesnili na eni izmed ekskurzij).

 

Drugega zato, ker se mi zdi, da zna biti to, da nekoga pač potrebuješ ob sebi, mnogo bolj pomembno, kot dejstvo, da ti je preprosto všeč.

Če ti je nekdo všeč, a ne čutiš potrebe po njem v svojem življenju ... Kaj boš z njim?

 

Tretji pa zato, ker je tako lepo slišati in verjeti temu. Kaj bodo vse grozote tega sveta, če imam nekoga, h komur se lahko vrnem in se ob njem počutim varno?