Še malo zmede ...
Zadnje čase je na jedilniku mojih misli pogosto vprašanje: "Kako za vraga toliko mojih vrstnikov že ve, kaj bi radi v življenju, meni pa se še ne sanja?".
Vprašanje je na meniju skoraj vsak teden, misel pa tako žilnata in prepletena z vprašanjem kaj želim jaz, da jo prežvekujem po več ur skupaj, pa se ne preda. Na koncu pristane, na pol prežvečena, zvita v kepo, nekje na kompostu preživetih idej in misli. Kjer pa začne tako zelo zaudarjati, da jo preprosto moram spet sprejeti in ponovno skušam naumiti kaj pametnega.
Vse ideje, ki sem jih nekoč imela o življenju, kot bi se naj odvilo, so se v zadnjih nekaj letih obrnile za 360 stopinj. Toliko, da sem naenkrat imela isto idejo, kot že nekoč v preteklosti in sem si rekla: "No, zdaj pa je to to. To je tisto, kar si v resnici želim!". Življenje pa je toliko korakov pred menoj in tolikokrat preseneti z novimi izzivi in pokaže nove, bolj vzburljive plati življenja, da si pač moram premisliti.
Ampak res ... Kako nekateri izmed mojih vrstnikov že živijo svoje življenje? Nikoli mi sicer ni prišlo na misel, da bi koga zares izprašala o tem (nikoli namreč ne veš, ali bi oseba z veseljem odgovorila na vprašanje, ali pa bi te najraje brcnila nekam, kjer najbolj boli, potem pa raje ne drezam).
Občudujem tiste posameznike, ki so končali s šolanjem in so že zaposleni. In se zdijo zadovoljni s svojim delom (velikokrat se drugim zdimo povsem drugačne volje, kot v resnici smo) ... Pa vseeno ... Včasih si želim, da bi bila nekje na podobnem. Že ustaljena in neodvisna. S službo. Ki bi jo včasih rada opravljala, včasih pa bi mi bilo oditi od doma presneto težko. Ampak imela bi jo. In ne bi se obremenjevala z vprašanjem, katero področje me najbolj zanima in kje se bom našla. Težke odločitve bi bile za menoj.
Tako pa so pred menoj, nikoli pa nisem bila najboljša v odločanju. Ah, lažem. V odločanju pogorim do tal. Preveč je stvari, ki me zanimajo, hkrati pa so preveč utesnjujoče. Pa me razumi, če me moreš. Še sama sebe ne.
Po drugi strani pa se mi še vseeno zdi, da še nisem pripravljena, da bi se kar takole zaposlila. V mojem znanju je še toliko lukenj, ki bi jih rada zapolnila. Študij naprej se mi tudi zdi dobra ideja. Vseeno pa ne tako zelo, da bi bila prepričana. Najverjetneje bo to ena izmed odločitev, ki bo v naslednjih devetih mesecev naredila še nekaj trojnih obratov, nekateri izmed njih pa bodo poskrbeli za grde padce in boleče kosti. Dokler se pesem, na katero bom plesala pri tej odločitvi, ne bo iztekla in bom naredila, kar se mi bo zadnjo sekundo zdelo najbolje. Pozor! Zdelo najbolje. Ker najbolj premišljena in trdna odločitev vsekakor ne bo.
Seveda nekaj bi. Ampak vsak nekaj potegne za seboj neznane posledice ...
Moj moto trenutno (in v preteklosti)? Takrat ko se ne moreš odločiti in ne veš ali bi bilo nekaj prav, je najbolje da se zgodi kar se pač mora. Iz tega pa potem potegneš najboljše kar lahko. Nobena stvar ni tako nezanimiva, da se zanjo ne bi mogel nekako navdušiti :) ...
Si pa seveda vseeno želim, da bi bila ena izmed tistih oseb, ki se nekaj odločijo in potem za tem stojijo celo svoje življenje in ki znajo v vsakem trenutku utemeljiti svojo odločitev.
Pozdravljena!
OdgovoriIzbrišiGlede na tvoj zadnji odstavek: "Si pa seveda vseeno želim, da bi bila ena izmed tistih oseb, ki se nekaj odločijo in potem za tem stojijo celo svoje življenje in ki znajo v vsakem trenutku utemeljiti svojo odločitev." Menim, da je to zelo težko in tudi nepotrebno doseči, saj je življenje tako nepredvidljivo in nikoli ne veš, na kakšne situacije lahko naletiš. In če se trudimo, skozi leta tudi zorimo in napredujemo kot ljudje in ugotavljamo, da nam nekatere odločitve in razmišljanja ne ustrezajo več, zato jih lahko tudi opustimo. Stvari, razmišljanja, dejanja, odločitve...vse v življenju je podvrženo gibanju, spreminjanju, minevanju. Sedaj pa si predstavljaj, da moraš stati za neko odločitvijo, čeprav ni več dobra zate, samo zaradi tega ker si se pred leti odločila zanjo. Po mojem ni dobro biti preveč v nekaj fiksiran, izjema je le zaupanje v srce (kot si lepo ponazorila z "Še eno dobro.."in da zaupaš sama sebi. Seveda se boš kdaj zmotila, to je človeško, le upaj si. Aja, pa razlika je med želeti in hoteti ;-) Lepo bodi in napiši še kaj, ko boš to HOTELA,seveda :-).
Pardon, glede srca sem mislila "Ravnotežje, ups :-(
OdgovoriIzbrišiO Nadja :).... Hvala za odziv in oprosti, da sem ga tako pozno opazila. Trenutno se je tukaj gor nabrala kar konkretna gora prahu, ker preprosto ni časa, da bi napisala kaj...
OdgovoriIzbrišiImaš prav, kar se tiče odločitev :)... Tolikokrat kot sem si v preteklosti premislila in potem ugotovila, da je bila tista zadnja odločitev pravilna ... Če dobro pomislim, le nisem tako slaba v odločanju. Mogoče potrebujem samo več časa (in kompliciranja), da pridem na cilj, ki me čaka, kot nekdo drug, ki si lahko takoj reče, da je to tisto pravo zanj :). Očitno sem človek izkušenj in moram stvari preizkusiti, preden ugotovim, da niso tiste prave.
Glede teh dveh besed pa sem se šele zdaj, ko si me na to opozorila, izobrazila :). Želiš si torej lahko za nekoga drugega (da nekaj stori ali se mu zgodi), hoteti pa izraža voljo, da nekaj storiš sam :)... Hvala!
Hvala za tvoj komentar in dobrodošla še kdaj ;)