Še ena dobra ...



Vir slike

Na moji knjižni polici je ležala skoraj eno leto. Večinoma nedotaknjena. Dobila sem jo v dar lanskega decembra, s prilepljenim pomanjšanim potrdilom o najvišjem povprečju.

 

Poskusila sem jo prebrati. Dvakrat. Pa me prve strani niso tako pritegnile, da bi prebrala še vse ostale do konca. Pred dvema dnevoma pa, ko je bila  želja po branju močna, doma pa nobene knjige, sem stisnila zobe in se prebila čez tistih nekaj "brezveznih" strani ...

 

Težka je za branje. Ker opisuje svet, ki nam je nepoznan. Ker se v njej prepleta toliko zgodb in težko zapomnljivih imen. Ker moraš res dobro slediti dogajanju in si zapomniti imena ter sorodstvene povezave med osebami.

 

Je pa vrhunsko napisana. In vsekakor je ena izmed knjig, ki ostanejo v spominu, ker te marsikaj naučijo in ker naslikajo življenje takšno kot je. Vso njegovo lepoto in vse grozote, ki se dogajajo - tudi tiste, ki si jih ljudje marsikdaj težko priznajo. Se pa dogajajo.

Konec pa je ... Z vsakim poglavjem bolj pričakovan, pa vseeno preseneti.

 

Odkrij svoje življenjsko poslanstvo in ga zaživi, pravijo. Ampak včasih šele potem, ko si že živel, ugotoviš, da he tvoje življenje imelo poslanstvo, precej verjetno takšno, na katero nikdar niti pomislil nisi.

 

Reči hočem samo, da je neotesano, če svoja dobra dejanja pribijaš na oglasno desko. Nekaj je v tem, da jih opraviš na tiho, dostojanstveno.

 

Z drugimi besedami, prav nič ni podobna življenju. (...) Tam imaš bodisi vprašanja brez odgovorov bodisi vprašanja s slabimi odgovori.

 

Vrv, ki te reši pred poplavo, se lahko spremeni v zanko okoli vratu.

 

Vsekakor se jo splača prebrat :)!

Jaz grem pa po predahu v svetu literature napisati naloge, ki so nam jih naložili ...