Premalo in preveč
Žal mi je, ker mi letos ni uspelo spraviti več svojih misli v pisno obliko. Ker se je zgodilo toliko stvari, ki bi se jih bilo včasih prijetno spomniti za nazaj. In imela se dovolj časa, da bi jih zapisala. A žal so se mi misli začele zatikati že, ko sem razmišljala o pisanju.
Ne razumem zakaj. Mislim vsak ima kdaj in kdaj krizo in mu stvari ne gredo od rok. Ampak kriza, ki traja toliko časa? Včasih sem lahko pisala o vsem. O trenutkih veselja, žalosti, obupa, strahu. Zdaj pa kar naenkrat ne znam opisati ničesar.
Mogoče ima ta kriza povezavo tudi s krizo knjig. Kajti kje najti besede, če ne v knjigah? Kje spoznavati, katere besede se ujemajo med seboj in katerih nikakor ne postaviti skupaj, če ne v knjigah?
Moj stik s pisano besedo je bil predvsem na ekranu - v obliki podnapisov (kajti dosti časa sem bežala pred resničnostjo pred računalnikom in raznoraznimi filmi ter mnogimi nadaljevankami). Ampak podnapisi proti knjigam niso nič.
Sploh pa bi bili zapisi - če bi nastali - tako ali tako polni negativizma in strahu. Čeprav morda - bi mi pomagali pri spopadanju z vsem, kar mi je plesalo po mislih, pa nisem mogla o tem nikomur povedati. Včasih je pomagalo napisati in dati v svet.
Morda pa sem se samo spremenila. Pa knjige in pozabljena pisana beseda pri tem nimata popolnoma nič. Morda sem se vrnila v čase, ko sem se raje zapirala vase. Ker se mi je zdelo (ker se mi spet zdi), da ne razmišljam o ničemer omembe vrednem. O ničemer, kar bi zanimalo kogarkoli razen mene. (Lepo prosim, včasih se tudi sama želim izogniti svojim lastnim mislim. Zakaj bi z njimi torej kogarkoli posiljevala?)
Toliko vprašanj. Toliko morda-jev in če-jev. Pravih odgovorov pa ni ...
Ne razumem zakaj. Mislim vsak ima kdaj in kdaj krizo in mu stvari ne gredo od rok. Ampak kriza, ki traja toliko časa? Včasih sem lahko pisala o vsem. O trenutkih veselja, žalosti, obupa, strahu. Zdaj pa kar naenkrat ne znam opisati ničesar.
Mogoče ima ta kriza povezavo tudi s krizo knjig. Kajti kje najti besede, če ne v knjigah? Kje spoznavati, katere besede se ujemajo med seboj in katerih nikakor ne postaviti skupaj, če ne v knjigah?
Moj stik s pisano besedo je bil predvsem na ekranu - v obliki podnapisov (kajti dosti časa sem bežala pred resničnostjo pred računalnikom in raznoraznimi filmi ter mnogimi nadaljevankami). Ampak podnapisi proti knjigam niso nič.
Sploh pa bi bili zapisi - če bi nastali - tako ali tako polni negativizma in strahu. Čeprav morda - bi mi pomagali pri spopadanju z vsem, kar mi je plesalo po mislih, pa nisem mogla o tem nikomur povedati. Včasih je pomagalo napisati in dati v svet.
Morda pa sem se samo spremenila. Pa knjige in pozabljena pisana beseda pri tem nimata popolnoma nič. Morda sem se vrnila v čase, ko sem se raje zapirala vase. Ker se mi je zdelo (ker se mi spet zdi), da ne razmišljam o ničemer omembe vrednem. O ničemer, kar bi zanimalo kogarkoli razen mene. (Lepo prosim, včasih se tudi sama želim izogniti svojim lastnim mislim. Zakaj bi z njimi torej kogarkoli posiljevala?)
Toliko vprašanj. Toliko morda-jev in če-jev. Pravih odgovorov pa ni ...
Komentarji
Objavite komentar