(Sovja) Družina

Zvečer, ko sem ležala v postelji, sem razmišljala, da je sova, ki sem jo včeraj narisala v bistvu bolj skovir. Perje, ki mu delno zakriva oči, je po mojem mnenju krivo, da zgleda bolj on, kot pa ona. Osnovna ideja je bila, da včerajšnja slika ostane sama. Potem pa sem danes zjutraj (sredi noči, bi rekla), bila pri sveti maši. Na nedeljo, praznik Svete družine. Nekoliko zaradi tega in zaradi razmišljanja o družini, je nastala naslednja slika ...

 

Sovja družina in osamljeni skovir ... Nekaj je manjkalo ... Zato je nastala še osamljena sova ...

 

 

Vse tri slike skupaj bodo sedaj predstavljale kompozicijo, v sredi katere bo družina in najlepši možen citat o ljubezni. Tisti iz Pisma Korinčanom - vendar mora ta napis še nastati. Vse skupaj pa bo na belem ozadju s črnimi odtisi src v ogromnem steklenem okvirju.

 

Družina. O njej imam pravzaprav drugačno predstavo, kot sem jo doživela. Čeprav jo imam rada - tudi takšno, kot je. Sem pa kmalu videla, kaj naj manjka ... Izkazovanja ljubezni. Kar se mi zdi osnova življenja zakoncev in otrok. Manjkal je kakšen otrok več. Tega, da sem ostala edinka najbrž ne bom nikoli čisto prebolela, čeprav razumem, da sta starša imela že mene pozno in da bi bilo težko imeti še enega otroka ... Razumem.

Tistega prvega pa ne razumem. Zakaj ne bi pokazal celemu svetu, da imaš nekoga rad? Ne zdi se mi sramotno objeti nekoga, ki ga imam rada v javnosti ... Se poljubiti s fantom v javnosti ... Najbrž je komu v kakšnem trenutku težko gledati pare, ki so na sprehodih 'prilepljeni' drug na drugega, ker je sam osamljen in hrepeni po istem. A vendar, to ni razlog, da bi se skrivali. Nobenega razloga pravzaprav ni.

 

Družina je pomembna. Z vidika družbe in naroda, kajti brez družine bi človek izumrl. Z vidika posameznikov pa še bolj, saj nam da vse, kar odnesemo v življenje kot popotnico za lastno družino. In v duhu preteklega referenduma, o katerem se je toliko debatiralo ... Tudi jaz si jo predstavljam samo takšno - osnovno. Mati, oče in otroci ter vsi ostali širši družinski člani. Zakonsko zvezo si predstavljam samo kot moža in ženo.

 

Iz vsega srca pa privoščim ljubezen tudi tistim, ki so si za življenjskega sopotnika izbrali nekoga istega spola svojemu. Vsak si zasluži biti ljubljen in ljubiti. Brez zadržkov. Brez sramu. Sem tudi za takšno ljubezen.

Ampak dajmo jo prosim urediti tako, da jim podarimo vse osnovne pravice, hkrati pa ne odvzamemo zakonski zvezi njenih pravic in veličine. Ker se to zagotovo da. Mogoče samo s kakšnim drugim členom ali kakšno drugo besedno zvezo ...

 

Nekoč bi rada imela družino. Če sem natančna, bi jo rada imela malo prej kot nekoč. Še pred tem pa bi rada vstopila v zakonsko zvezo. Niti slučajno pa ne sanjam o tem, da bi mi na poročnem listu pisalo, da sem oseba A (morda oseba B, kdo ve, kdo bi imel prednost) ... Ne predstavljam si, da po poroki ne bi postala žena in da ob sebi ne bi imela moža ... Ker imam do teh dveh pojmov (čeprav sta v bistvu samo besedi) veliko spoštovanje. Največ, kar lahko nekomu podariš, je da mu obljubiš, da boš njegova žena/njen mož do konca življenja. In če duhovnik in matičar ne bi mogla poročnega para nasloviti z mož in žena, kakšen pomen bi še imela poroka? Zame bi postala samo en kos papirja med dokumenti. Rada bi, da imajo moji otroci mamo in očeta - tudi na papirju. V življenju pa bom storila vse, da bom Žena in Mati tudi zares postala. In da bo moja družina zares Družina.

Polna ljubezni, topline, varnosti, hvaležnosti, iskrenosti, nasmehov, večernih pogovorov, druženj ob različnih dejavnostih, objemov, poljubov, pripravljenosti prisluhniti - ker si to predstavljam za tisti nekoč.