Ni mi.

Ravno sem končala s postavljanjem novoletne smrečice - prisiljeno. Zato je tudi okrašena nekako tako - prisiljeno. Bunkice so nametane brez nekega zaporedja ali smisla za estetiko. Uporabila sem kar vse, ki sem jih našla v kovčku, kjer so spravljeni okraski. Da se mami ne bi zdela premalo polna. Ker želi kičasto, naj ima kičasto.

Stvar je v tem, da je sploh nisem želela postaviti. Da mi mami "teži" že nekaj dni, da naj si vzamem eno uro in jo postavim. Danes sem ji, polna upanja, predlagala, da je brez pomena, da jo postavim, ker jo bom morala spet pospraviti. Pa se ni strinjala. Ker smrečica pač mora biti.

 

Danes sem pisala seminarsko nalogo za Embalažo in razbremenilno logistiko. Seminarsko o odpadkih, odvozu in ravnanju z njimi. Napisati jo itak morem do zadnjih vaj, ko jo je potrebno predstaviti. Čisto vseeno kdaj, danes pa sem si z njo lahko zaposlila misli. Cel popoldan je bilo to pisanje razlog, da me je mama pustila na miru s postavljanjem. Po večerni sveti maši pa izgovorov žal nisem več mela. Zato zdaj mojo pisalno mizo krasi smreka, ki bi z lahkoto zmagala na tekmovanju najgrše okrašenih smrek. Mama pa je zdaj srečna - kar je tudi bistvo božiča. Osrečiti nekoga, čeprav na račun svoje nesreče.

 

Ni mi. Res mi ni do praznikov. V bistvu mi je do njih samo dokler se lahko s čim zaposlim. S čim, kar na noben način ni povezano s prazniki. Odpadki na primer, odlično za pozabiti na to, da so prazniki. Prispevek o največjem logističnem poštnem centru pri novicah na televiziji, ob čemer se mi zasvetijo oči. Dokumentarec Food Inc. o ameriški prehrambeni industriji. Z njim si namreč želim zapolniti čas do pevskih vaj pred božično polnočnico.

 

Božična polnočnica, še nekaj, čemur sem mislila, da se bom lahko izognila. Ker se mi je zdelo, da bi me znala potreti. Zaradi pomanjkanja časa sem izpustila vse pevske vaje v adventnem času, tako da se mi niti približno ne sanja, kakšen program se bo pel. Pa vendar naš zborovodja ne obupa in me želi danes/jutri na koru. Pri večerni maši sem bila na vrsti za branje berila in na moje presenečenje sem bila presenetljivo mirna pri njej.

 

Niti enkrat nisem pomislila, da si želim da prazniki čimprej minejo. Hvaležna sem bila za stisk roke in voščilo ene izmed bralk - za katero sploh nisem vedela, da ve zame. Hvaležna sem bila, da sem se znašla tam, hvaležna za točno tako sestavljen urnik bralcev.

Določeni ljudje v naši župnijo točno vedo kdaj in kam me morajo postaviti, da se ne izgubim ... Da me slabe misli ne požrejo ...

Najbrž bom med polnočnico hvaležna tudi za neizpodbitno naročilo, naj se prikažem na koru. A kaj, ko ta toplina in mir mineta takoj, ko se 'počim' nazaj na domači kavč. Takrat mi spet preprosto ni.

 

Na živce mi gre miselnost, da je treba biti za praznike vesel in hvaležen. Kaj pa če ne moreš biti? Vseeno vsi pričakujejo da si. Zato ker so prazniki. Juhej, dajmo se veselit. Čeprav na silo. Saj se lahko prilagodim temu do določene mere. Lahko grem v družbo in se delam da sem polna veselja. Lahko se pogovarjam z ljudmi, ne da bi pokazala resnico. Čeprav, pri nekaterih preprosto ne morem. Danes še posebej ne. Niti ne morem najti razloga, ki bi ga navedla kot razlog in ga zapisala v enem stavku. Prazniki pač - na hitro in površno.

Živcirati so me začele lučke na ulici, ki dajejo lažen občutek, da ni noči. Noč je. In tega nič ne more spremeniti. Niti lažna, umetno ustvarjena svetloba. Premaga jo samo Luč, ki pa jo je tako težko najti in zreti vanjo.

 

Manj na živce mi je šlo to, da smo že zadnji teden v novembru imeli okrašeno čisto vse. Mesto in nakupovalno središče. Ker bil ravno to razlog, da sem želela, da prazniki čimprej minejo. Letos pa mi

to ni predstavljalo težav. Do danes sem pravzaprav živela čisto normalno - ni se mi bilo potrebno pretvarjati, da nismo tik pred prazniki. Letos mi prazniki ne grejo na živce zato, ker nas že cel mesec bombardirajo z lažno predstavo in nami igralci v njej.

 

Danes me je pač zadelo. Zjutraj. Kar naenkrat. Tak res beden in brezvezen občutek, ki ga niti ne znam opisati. Je pa podoben živemu blatu, v katerem bolj kot se upiraš, globje toneš. S to razliko, da tonem tudi brez upiranja. Tonem, ne glede na to kaj počnem ali na kaj pomislim.

 

Samo upam, da mi ne bo potrebno vsako leto plavati proti toku. Da bom nekoč udobno ležala na blazini in pustila žarkom praznikov, da me grejejo. Da ustvarijo v meni praznično vzdušje, mir in veselje zaradi praznikov. Pristnega. Lažnega nočem. Potem se že raje počutim tako kot danes.

 

Čeprav imam v mislih nekoliko preveč idealizirano podobo teh dni, nedosegljivo podobo. Točno ta podoba lahko takrat nekoč, ko bi morala biti vesela in hvaležna, mi lahko pokvari ta čudovita občutja. Ker se ne bom pravočasno osvobodila in tisti nekoč ne bo tak, kot bi si želela. Ali pa niti približno ne bo tak, kot bi želela. Ker kdo mi lahko zagotovi, da bodo takrat nekoč ob meni vsaj tisti, ki pašejo v podobo praznikov?

 

Vem, da danes plavam proti toku tudi zato, ker razmišljam o tem kako bi lahko bilo. Ker pogrešam ljudi, ki so bili, pa jih več ni, čeprav so mi predstavljali ves svet ... Tistih, ki pa bi zapolnili to praznino pa tudi ni.

 

Naj mine. Prosim.