Čisto prava matura!

Zbudim se, ampak se ne morem premikati. Zakričim. Mama pride pogledat, kaj se je zgodilo z menoj. Pokliče rešilca. Pridejo po mene skupaj z mojo zdravnico, ki me pregleda. Diagnoza: pik klopa in začasna paraliza. 

Ne morem v šolo, ampak danes se piše maturitetni esej. Zdravnica pokliče na šolo in pove kaj se mi je zgodilo. Maturitetna komisija odloči, da bo k meni domov prišel nadzorni profesor in mi prinesel polo. Profesor zamudi 15 minut. Potem traja 15 minut, da pridem do mize. Ura je šele pol 10, ko odprem polo in začnem brati navodila. 

Napiši 4 zgodbice in v njih pokaži, da poznaš dogajanje v knjigah. KAJ?!?! To že ni prava pola, zakričim. Profesor me pomiri da je to le novejši in inovativnejši način kako preverjati funkcionalno pismenost dijakov. Prav, rečem in začnem reševati. V nalogi tri moram napisati nekaj o mački. Začnem razmišljati kje za vraga se v kateri knjigi pojavi kakšna mačka. 

Nadzorni profesor vpraša mamo kje je stranišče in se na hitro opraviči, da mora na potrebo in da mi zaupa, da ne bom goljufala. Prav, ne bom. Toda ko vidim, da ga ni 10 minut in da se iz WC-ja širijo čudni zvokovi in vonji, vem da ga še nekaj časa ne bo nazaj. Mami rečem, da naj gre po knjige. Preverim stvari, za katere mi ni jasno kaj pomenijo in začnem pisati. Pišem tako hitro, da ne znam brati za seboj. 

Ura je 20 minut do enajste. Mami se začne pogovarjati z menoj, kaj naj skuha za kosilo. Skušam ji dopovedati, da se mi res mudi, ker ene zgodbice še začela nisem pisati, časa pa ni več veliko. Ne upošteva me in še kar naprej razglablja o kosilu in pričakuje da ji bom odgovorila. 

Kazalec na uri kaže 10 minut do 11. Slišim, da se vrata stranišča odpirajo. Mama zagrabi maturitetne knjige in jih skrije. Ravno pravi čas, da jih profesor ne vidi. Vpraša me kako napredujem. Rečem, da ene zgodbice ne bom uspela napisati. On pa se mi le zlobno nasmehne. 

Ura enajstkrat odzvoni. Nimam več časa za pisanje. Profesor pobere polo in se poslovi. Ali bom naredila maturo? 

********************************

Še enkrat slišim bitje ure. Tokrat udari le štirikrat, na hrbet pa mi nerodno pristane mačka. Zbudim se na kavču in poglem koliko je ura. 2 minuti čez 4 in lahko se premikam! Zavem se, da so vse skupaj bile le more. Budilko imam nastavljeno šele za ob 5.50, zato se obrnem in se poskušam umiriti ter ponovno zaspati. Toda preveč sem živčna, da bi lahko zaspala.. Tako gledam mačko, ki sedi na oknu in skozi steklo poskuša ujeti ptiča.. Ura pa kot da bi se ustavila. Dve uri sta se mi zdeli kot večnost.

Potem pa končno glasba, ki me vsako jutro zbuja. Vstanem se, si umijem obraz in pristavim vodo za kavo. Močno si jo sladkam. Ko se skuha, pristavim še mleko in ga prav tako sladkam. Potem poiščem vse liste, ki nam jih je profesorica dala, ko smo predelovali maturitetne knjige. 

Berem obnove, opise in primerjave in pijem kavo. Na mizo skoči mačka in si postreže s toplim sladkanim mlekom, ki je še ostalo v posodici. Vzamem ji posodico in ji mleko prelijem v njeno posodico (ker res ne mislim piti mleka, ki ga je pila ona).. Ostane mi torej le še kava - ampak vsaj zbudi me. 

Ko enkrat preberem vse liste grem in poiščem še esej, ki smo ga pisali za šolsko oceno (in sem ga pisala 4, kljub temu, da se nisem nič pripravljala. Do petice pa mi je manjkala le ena točka, ki bi jo lahko prihranila, če ne bi pozabila 11 vejic). Dvakrat ga natančno preberem, potem grem in zbudim mamo. 

Mislim, da bom še enkrat preletela vse skupaj, ampak ko se uležem na kavč, me nič več ne premakne. Vklopim televizijo in naletim na mehiško nadaljevanko, v kateri igrata igralka in igralec, ki sem ju spremljala v eni drugi nadaljevanki, pred tremi leti. Gledam 5 minut in padem "noter".. Med gledanjem mami postavim 1000 in 1 vprašanje, da mi je jasno, kaj sploh gledam. Popolnoma pozabim na to, da pišem maturo. 

Ura zvoni osem in čas je da se uredim. Najprej si vzamem 3 kulije, vržem v torbo. Pogledam, če imam osebno izkaznico v denarnici (in pri tem ugotovim, da nimam drobiža). Jo dam v torbo in se oblečem. Panika postaja vse večja. Čutim, da se začenjam tresti. Spijem nekaj vode, da se umirim.

Mamo prosim za 1 evro, da si na poti v šolo kupim štručko. Odidem in si res kupim štručko. Ker dežuje jo pospravim v torbo. Dobim se s sošolko in začneme debato in malo se pomirim. V šoli pustim vse razen kulijev, osebne in telefona v omarici. Preverime razporede, potem pa se spomnim, da telefoni ki se znajdejo v učilnici romajo v ravnateljevo pisarno in ji rečem, da greme nazaj v garderobo, da pustim telefon v omarici. Tam srečam sošolki, ki pišeta v isti učilnici kot jaz, zato ostanem z njima. 

Usedemo se na hodnik, spregovorimo nekaj besed z ostalimi, potem pa pride profesorica in nam odklene razred. Preverimo kje sedimo in začne se mučno dvajset minutno čakanje na pričetek. Nekateri so sposobni klepetati, hoditi po razredu, jaz pa ostanem priklenjena na svoj stol. Do mene pride sošolec, mi zaželi veliko sreče, vrnem mu misel in nadzorni profesorici začneta z navodili. 

Prineseta nam pole, ampak ura še ni devet in ne smemo še pogledati, kaj nas čaka. Opravimo vso proceduro (preverita ali se naša osebna ujema z nami, nalepimo šifre tja kamor je treba, skupaj preberemo navodila) in potem KONČNO! "Lahko pričnete, veliko sreče!" 

S strahom odprem polo... Začnem brati - naslov se mi je zdel malo čuden. Opiši družbeno vlogo žensk v delih Limonada slovenica in Stebri družbe. Napiši v kakšni situaciji sta se znašli Lona Hessel in sekretarka Helena na začetku dram in utemelji zakaj se znajdeta v samem dogajanju. Opredeli njuna karakterja in opiši na kakšen način izpeljeta svoji nalogi. Katera izmed njiju po tvojem mnenju odigra pomembnejšo vlogo v svojem okolju? Utemelji.

"Čaaakaaj!" si rečem. "Pa saj točno to smo pisali v razredu za oceno. Edina razlika ki je, je ta da je tukaj Helena iz Limonade slovenike, mi pa smo pisali Heleno Gruden iz dela Za narodov blagor! To bo šlo kot po maslu..."

In res sem napisala esej s katerim sem bila na koncu zelo zadovoljna. Skušala sem malo nadgraditi primerjave in opise, da bi pridobila kakšno točko več kot na prejšnem eseju. 3x sem prebrala celotni esej in bila zelo pozorna na vejice, da se mi ne bi kakšna izmuznila (ali pa bila kakšna tam, kjer ne sme biti)... 

10 minut pred koncem pa sem razmišljala, če imam dovolj časa, da napišem še kakšen dodaten zaključek. "Zakaj pa ne? 10 minut imam dovolj z 5 stavkov!" In napisala sem nekaj, kar ne vem če je ravno v skladu z naslovom, ampak izpostavila sem, da lahko ženska z močno voljo in aktivnostjo spremeni dogajanje okoli sebe, ne glede na to v kakšnem času se znajde in kakšna vloga je pričakovana za žensko.

*********************************

Kljub nočni mori se je torej vse dobro izteklo. Lažjega naslova skoraj ne bi mogli dobiti.  Upam, da bom nabrala vsaj 45 točk :)..