Zakaj bi me moralo skrbeti?

Avtor: -
Samo še jutri bomo sedli v klopi kot razred in se nato razšli.. 

Ne bo še konec naše poti na Gimnaziji Celje - Center, ker naš čaka še najbolj naporen mesec... Ki ga bo vsak doživljal drugače. Večino pa bo spremljal strah pred neuspehom in pa živčnost preden bomo dobili predse izpitne pole. Naši popoldnevi bodo najverjetneje zapolnjeni s sedenjem ob različnih učbenikih in zapiskih.. Ko bomo ponavljali snov, ki bi jo do sedaj morali že dobro utrditi.

Sama je še - priznam - nisem najbolje utrdila, saj se še nekako ne zavedam, da me točno čez 6 dni čaka prva pola, ki bo zame najtrši oreh. Pišemo namreč angleščino, ki mi je od zmeraj delala nekaj preglavic. 
Trdno odločena, da jutri začnem z zaresnim delom za predmete, ki so pred menoj, si bom pa danes še vseeno vzela nekaj časa zase. Konec koncev je nedelja in to ne kar navadna, temveč binkoštna.

Kljub temu, da nisem za maturo naredila kaj veliko (razen za matematiko) in da že dva tedna poslušam sošolke, ki so se doma učile, kako veliko snovi je in kako težko si je vse zapomniti, sem nekako pomirjena. Prvič zato, ker zaupam v svoje sposobnosti, da mi bo uspelo nabrati dovolj točk, da naredim maturo - omejitev pa tako ali tako nimam :).. Drugič zato, ker so me malo rešile seminarske naloge pri izbirnih predmetih (geografiji in psihologiji), pri katerih sem dobila 20 točk od 20-ih možnih in pa dobro odpisan esej pri slovenščini (upam, da se bo dober zdel tudi ocenjevalcema, ki ga bosta dobila v roke). In tretjič zato, ker vem, da ko bom naredila svoj del (torej ko bom ponovila snov), pride na vsto On, ki bo poskrbel, da se bo zame dobro izšlo =)... Zakaj bi me torej moralo skrbeti?

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pesnik in njegova pesem, ki prebudita

Avtor: -
Še enkrat glagoli Stati pokončno, možato, pa naj že bije v obraz luč ali blato. Molčati svoj molk  v sebi globoko in se ne dati voditi spremljevalki bolečini za roko.  Jokati samo navznoter solze pritajene, samo ko trta, ki joče za novo rast, preden odžene. Dajati iz sebe in svojih sanj, sredico sredic, kakor se daje igralec, ki klovnovskih lic zares na odru umre  igraje.  Znati  nastaviti čelo mirno in zbrano, ko pride čas, ko mora biti pospravljeno in poravnano. In tedaj, čisto na koncu, spati. Spati in sanjati, kako je velika muževna steblika, ki zapiska ljudem na pomlad o Jurjevem. (Tone Pavček) Ja, Tone Pavček je..  Ne, ne najdem pravega pridevnika zanj. Tako da se niti ne bom mučila s tem. Bom rekla preprosto: Tone Pavček je pač Tone Pavček (meni osebno najljubši pesnik in moj moj vzor - vzore pač lahko imamo, čeprav nikoli ne bomo nikoli imeli niti 1% njegovega talenta). Seveda obstaja še kar nekaj pesnikov, ki jih spoštujem in katerih poezijo rada prebiram.  Da se vr
Preberi dalje ...

Dan pričakovanja..

Avtor: -
Slika
Za današnji praznik primerno z vami delim pesem Pod oljkami... Ki se poje v velikonočnem času in je meni najlepša pesem, ki jo letos pojemo pri maši v postnem času... Tako po besedilu, kot po melodiji. Pod oljkami, pod oljkami.  Poznaš srce, ki tukaj plaka? Na tla solze krvave vro, za tebe kapljica je vsaka, rubinov svetih sto in sto.  Za limbar tvoj, za limbar tvoj!  Glej mučenik!  Nad njim se bič trinoški proži, v potokih teče kri nizdol, a Jezus tvoj molči ne toži, daruje ran pekočih bol. Za limbar tvoj, za limbar tvoj.  Na križ pribit, na križ pribit. Glej, trnje mesto krone zlate, v rokah, nogah žebelj krvav. Vse to mučeništvo zate, morje trpljenja in težav.  Za limbar tvoj, za limbar tvoj.  Oltarna luč, veš kdo je ta, ki tukaj čaka, ponižno skrit in nepoznan, kdo zate moli, prosi, plaka, kdo tu trepeče noč in dan.  Za limbar tvoj, za limbar tvoj.  [ Vinko Vodopivec ] Danes je nekako dan pričakovanja .. Jezus je ob prihod
Preberi dalje ...

Sposodim si :)...

Avtor: -
Sposodim si star biciklin, nikogar z njim ne dohitim, nikogar z njim ne prehitim, le veter si v lase lovim. Sposodim si rumen dežnik, za senco je, ko sonca ni, za streho je, ko dežja ni, pokriva me in se vrti, vrti. Sposodim si še tebe kdaj, ne vprašaš me, kako in kaj, ne vpršaš me ,od kod in kam, ne briga te, če pot poznam. Sposodim si poletni dan, ves sončen in nasmejan, ves kuštrav je in razigran, in ti mu praviš dober dan. Sposodim si poletno noč, ko zvezde zrejo v nekoč, ko luna že odhaja proč, le ti mi šepneš lahko noč. Sposodim si še tebe spet, ne vprašam te, kako čez svet, ne vprašam te, od kod in kam, a vendar te nazaj ne dam. Feri Lainšček
Preberi dalje ...