Jutro..

JUTRANJI ANGEL

Zjutraj ob rani

zori naznani

vsem malim zaspancem,

da je končano s spancem.

In se prebujajo 

in pretegujejo,

očke odpirajo,

znova zapirajo,

jih manejo, manejo

in končno vstanejo,

še enkrat na tri usta zazehajo

in potem nehajo.

Angel postreže jim z belo kavo,

z rogljički in žemljo hrustljavo,

pazi, da ni kaj narobe,

ko si umivajo lice, nosek in zobe,

in se jim ves čas smeje, neopazno,

vendar neskončno, neskončno prijazno.

Tako ostane

od rane zore

angelski smeh

do zore zaspane

v otroških očeh.

(Tone Pavček) 

Danes zjutraj (ali bolje rečeno sredi noči!) ob petih, ko mi je zazvonila budilka, da je čas za ponovitev psihologije... Sem se spomnila na to pesem.

Kot velikokrat do sedaj sem imela dober namen, da se zbudim malo prej in ponovim snov za test. V ta namen sem spala v dnevni sobi na neudobnem kavču, da bi se lažje zbudila. Pa je zazvonila budilka v drugem kotu. Šla sem do telefona in ugasnila budilko in jo hkrati nastavila za ob šestih. Ampak kaj ko tudi takrat nisem imela dovolj volje, da bi karkoli naredila (telefon sem si namreč vzela kar nazaj pod odejo)... Ker je bilo preveč udobno in toplo.. Pa še Tačka je taakoooo lepo spala ob meni. Kazalec na uri pa je brez kakršnega koli opozorila skočil na pol sedmo uro in potem sem res mogla skočit.. Se na hitro obleči, spiti kavo in odbrzeti, da ne bi zamudila ure. 

Snovi pa seveda nisem uspela ponoviti - pa tako ali tako bi jo zastonj, ker je bil test sestavljen tako, da ti pretirano znanje ni preveč koristilo. Kaj č'mo.. Nekateri profesorji pač radi jezijo maturante...