Malo o tem in onem...

Dolgo je že tega, kar sem napisala zadnji blog. Vsak dan sem imela namen napisati novega, vendar so bile moje misli preveč zmedene in pomešane... Zgodilo se je preprosto preveč.

V petek sem odšla v Prekmurje, ker je moja najmlajša sestrična imela v nedeljo obhajilo. Bilo je super vse do sobote. V petek sem imela priložnost spoznati še drugačen način priprave na obhajilo, kot ga poznamo tukaj v Celju. In že takrat se mi je zdelo, da bo obhajilo bolj doživeto kot je pri nas. 

Slišala sem, da so se starejši pritoževali, da še nikoli niso videli, da bi duhovnik tako "matral" otroke za obhajilo, meni pa se zdi, da je ravno to naredilo poseben vtis. Pri obhajilu je bilo namreč osem otrok in vsak izmed njih je sodeloval pri treh kratkih uvodih. Na pamet so morali znati nekaj stavkov, ki so bili oblikovani v pesmico, da so si jih lažje zapomnili. Veliko so tudi peli - sami prvoobhajenci - skupaj z duhovnikom. In kar se mi je zdelo tudi zelo lepo - vsi so imeli oblečene ministrantske oblekice. Punce so imele roza šale, fantje pa modre.

Vse bi bilo super fino fajn, če ne bi imeli s krstno botro tihega spora. No, ne vem če lahko temu rečem tihi spor. Sploh ne vem, kaj je bilo. Nekaj nama pač ni dalo, da bi se pogovarjali in se zmenili. Tako je na koncu odpadel obisk Rogaševcev, ki naj bi v prvotnem planu trajal 4 dni. Čeprav.. Mogoče pa je moralo biti tako. Verjetno bi se z botro sprle do konca. Toliko stvari se je nabralo med nama.. Ki bi jih jaz z veseljem že kdaj razčistila, pa je moja mama zmeraj proti. Pravi: "Dve ušesi imaš, da gre skozi eno noter, skozi drugo pa ve. Z njo se ne splača razpravljati, ker bo vedno imela ona prav, ti pa boš izpadla črna ovca. Pusti na miru vse skupaj." 

No, saj ne rečem, da nima prav. Vse kar ona reče je res, čeprav vsi okoli vedo, da ni. Spomnim se, da ko sem bila majhna, sta bila nekega jutra pri nas na obisku dva starejša soseda. Moja starša sta bila na njivi, jaz pa sem se ravno zbudila in prišla v kuhinjo. Eden izmed njiju me je vprašal zakaj nič ne jem. Odgovorila sem, da zato ker nisem lačna. Prepričana sem, da so vsi slišali, kaj sem rekla. Botra pa je vzrojila in spravila ven, da sem rekla, da ne jem zato ker ničesar ne dobim. Jap, takrat je bil velik prepir, ker sta starša verjela meni, stara mama in stric pa njej. 

Pet let sem od nje poslušala tudi sponašanja, kako jo sosed nadleguje zaradi nastavka za zalivalko. Soseda in jaz sme se igrali in ker sme rabili vodo, sme odšle k sosedovemu vodnjaku in takrat je bila na njem mačka, ki je, ko je zbežala vrgla nastavek v vodnjak. Krive sme bile midve. Če smo bolj natančni, sem bila kriva jaz, ker sem bila starejša (za celo leto). Sosed naj bi vsak dan nadlegoval mojo botro zaradi tega nastavka. Čez nekaj let - ko sem bila starejša in sem imela vsega dovolj - pa sem ga le vprašala kako je s tem. Njegov odgovor se je glasil: "A si smešna? Zakaj bi se sekiral zaradi enega poceni nastavka? Kupili smo novega in starega pozabili. Zakaj?" 

In čeprav sem upala, da se je v teh letih kaj poboljšala - kot je to kazala na pogrebu, ko je bila tako sladka do mene, sem se očitno zmotila. Nadaljuje z lažmi in jih nato sploh ne prizna. Potem pa sprašuje zakaj je ljudje okoli nje ne marajo. 

Tokrat je mami po telefonu povedala, da stari mami v bolnišnici nisem hotela dati niti roke v pozdrav, čeprav sem jo - takoj ko sem se lahko prebila do postelje. In da se je stari mami poslabšalo zdravstveno stanje zaradi tega, ker je nisem objela. Ne vem kako je lahko prišla do takšnega sklepa, ker zdravstvene težave stare mame niso takšnega tipa, da bi ji lahko ravno to poslabšalo zdravje. In ne vem zakaj tega ni povedala meni v obraz? Mogoče zato, ker je vedela da ne bom tiho? 

Toda kljub temu, da se je tega morda zavedala, je naredila ogromno napako... V nedeljo zjutraj pred obhajilom, ko je prinesla torto za prvoobhajenko.. Je na dan privlekla novico, da strica ni z njo, ker je jezen name, ker nisem želela iti k njima. Seveda tega ni upala povedati pred teto, niti pred mojo starejšo sestrično. Povedala je zunaj, ko smo bili sami ona, bratranec in jaz. Kar tako je začela: "Da boš vedela Simona, Ucija ni ker je jezen na tebe. Sploh ne veš kako je bil razočaran!" O tem, da sem se v tistem trenutku počutila kot kup dreka raje ne bom razpravljala. Toda na koncu je stric le prišel, ker se je bratranec odpeljal ponj. In na pogostitvi sem imela priložnost govoriti z njim. Izkazalo se je, da ni bil jezen name, temveč na botro, ker se je dobro zavedal, da konec koncev nisem želela v Rogaševce zaradi njenega odnosa do mene. Malo iz maščevanja, malo pa kar tako sem mu omenila, da sem zjutraj slišala, da ni želel priti, ker naj bi bil zelo jezen name. To ga je očitno kar lepo razjezilo - poleg tega, da mi je draga botra odpeljala pred nosom, ko sem se želela končno mirno pogovoriti z njo, ker sem kljub vsemu želela iti za nekaj dni v Rogaševce.. Ker pogrešam okolico, sosede in strica.. Ker se je v avtu razvnel tak prepir, da ga je vrgla iz avta na pol poti.. Doma je klicala mojo mamo, ji natvezila nekaj laži.. Potem pa še teto in se najprej jezila kako jo nihče ne mara in pogovor zaključila, da se bo šla kar ubit. Kar pa baje govori že odkar jo moja mami pozna (beri 30 let), pa kako je bolana in kako bo umrla od bolezni.. Konec koncev pa je preživela že enega brata in verjetno bo tudi ostale.

Ne razumem, kako je lahko nekdo takšno nasprotje ostalih članov družine, za katere bi lahko uporabila same presežnike v pozitivnem smislu... 

Pa naj bo dovolj o njej. Kljub nesporazumom zaradi nje (in litrom solz, ki so pretekle zaradi nje), mi ni žal,da sem šla. Zaradi vseh ostalih in zaradi vsega lepega, kar se je zgodilo. Po dolgem času je bilo lepo videti ostale sorodnike. Lepo je bilo videti veselo staro mamo, ker vidi vnukinjo, vnuka in njegovo hčer po tako dolgem času. Lepo je bilo po skoraj trinajstih letih nekaj časa preživeti z bratrancem.. Se igrati s setrinčno Anjo, bratrančevo hčerko Kajo... Ju kopati (pri tem sem bila verjetno bolj mokra od njiju), jima sušiti lase, se malo kregati na njiju.. Se smejati njunim domislicam in muham... Opazovati Kajo, kako si nabira igračke, ki jih je Anja že pozabila.. In ki sem jih pozabila tudi sama, ker je večina igračk bila nekoč mojih... Lepo je bilo spet vdihavati Prekmurski zrak, jesti domačo hrano, poslušati najlepše narečje na svetu...

Lepo pa se je bilo v ponedeljek tudi vrniti v Celje z novimi spoznanji in odločitvami :) (in slabimi razvadami)..  Ki samo še čakajo na izpolnitev (slabe navade pa na odločitev, da odneham)...In z velikim kosom torte, ki ni več našel prostora v prtljažniku, ki se je do Celja že popolnoma spremenila v juho =D.