Kako ironično!
Zanimivo, kako lahko mirnega človeka, ki je hkrati tudi zelo nezamerljiv, hitro sprovociraš in spraviš "ob živce".
Znana sem po tem, da hitro opazim pravopisne napake in velikokrat na njih tudi opozorim. To vedo vsi moji prijatelji. In so na to mojo lastnost nekako navajeni. Vsaj mislila sem, da so.
Danes sem prijatelju, ki je namesto "torej" napisal "zorej", odvrnila: "Zorim ja."
To ga je spravilo tako daleč, da mi je očital, da je "nataknjen" zaradi mene. Toda še vedno si je želel, da grem z njim na sprehod, čeprav se je moj odgovor takrat glasil, da raje ne bom šla, da ne bo še bolj "nataknjen" zaradi mene.
Pa sem se vseeno pustila prepričati in odšla. Upala sem, da je ta "nataknjenost" res samo trenutna... Toda ni bila. Vsaj tako vso stvar vidim jaz.
Ker mi je vztrajno preko različnih dejanj in besed dokazoval, da je na novo zaljubljen, se zaradi tega malo
šalim. Toda moje šale nikakor niso mišljene zlobno. Prav naprotno.
Če so njegove besede in dejanja bila pravilno razložena z moje strani (ali pa me on ni želel samo zavajati z njmi), sem zaradi tega zelo vesela. Prebrodila sem začetno presenečenost - kajti takega preobrata ne bi nikoli pričakovala. In zelo vesela sem, da čuti tako, kot pravi.. In želim mu srečo in vse najlepše...
Da se vrnem na temo. Na sprehodu sem v nedolžni šali rekla, da ne sme gledati za svojo ex-love, ker ima sedaj novo..
Njegov odgovor je bil: "Če te še kdaj vidim v spodnjem perilu, to pomeni, da se bom moral s ponvijo po glavi udariti, da bom pozabil na pregrešne misli?"
Njegov odgovor mi je zvenel smešen in mislila sem, da je dojel, da sem se samo šalila in mi je to odvrnil v tem veselem smislu, zato sem odvrnila: "Točno tako. Ti bom posodila ponev.. Z dolgim ročajem, da ti olajšam delo."
Pa sem dobila nazaj nič kaj zabaven odgovor: "Tudi če bi bilo vse to res, mi ti nimaš nič za očiitati." (Menda je bilo nekaj takega, vendar se zaradi šoka, ki sem ga doživela takrat ne spomnim natančno kaj mi je odgovoril. Da, takšen odgovor, izrečen s takšnim glasom, kot je bil, me je prizadel.)
Rekla sem samo še: "V redu. Ne rečem več nič."
Po njegovem odgovoru: "Kaj?" sklepam, da mojega tiho izrečenega stavka ni slišal.
In res sem bila do konca sprehoda popolnoma tiho. Pravijo, da je včasih modro molčati. In mislim, da je v takšni situaciji bilo to res modro. Kdo ve, kakšne besede bi si še izmenjala, če bi karkoli rekla. Napačnega seveda.
Ne vem kdo je rekel, da je tišina najboljši pogovor, ki ga lahko imaš z nekom..
Kajti v tem primeru to ne drži. Tišina je bila mučna in lahko rečem, da me je ubijala. Komaj sem čakala, da prideva do mesta in se ločiva. Ves čas sem v očeh imela solze, a tega na srečo zaradi teme ni videl.
Lahko bi kaj rekla in pretrgala to "čustveno mučenje", a ovni smo po naravi trmasti in skoraj nikoli ne popustimo prvi. Tudi on bi lahko kaj rekel. Pa ni.
Prav tako kot meni se je mu je verjetno zdelo, da on pri vsem tem ni nič kriv. Seveda pa sva bila kriva oba. Kajti samo en nikoli ne mora biti kriv. To nam je vsem jasno. Tudi meni. In res upam, da tudi njemu.
Mogoče sem bila preveč optimistična, ko sem mislila, da po tem ko sva prebrodila prvo krizo, zmoreva brez prepirov in brezveznih zamer prebroditi popolnoma vse..
No, očitno ne moreva..
Danes grem spat torej z grenkim priokusom..
Znana sem po tem, da hitro opazim pravopisne napake in velikokrat na njih tudi opozorim. To vedo vsi moji prijatelji. In so na to mojo lastnost nekako navajeni. Vsaj mislila sem, da so.
Danes sem prijatelju, ki je namesto "torej" napisal "zorej", odvrnila: "Zorim ja."
To ga je spravilo tako daleč, da mi je očital, da je "nataknjen" zaradi mene. Toda še vedno si je želel, da grem z njim na sprehod, čeprav se je moj odgovor takrat glasil, da raje ne bom šla, da ne bo še bolj "nataknjen" zaradi mene.
Pa sem se vseeno pustila prepričati in odšla. Upala sem, da je ta "nataknjenost" res samo trenutna... Toda ni bila. Vsaj tako vso stvar vidim jaz.
Ker mi je vztrajno preko različnih dejanj in besed dokazoval, da je na novo zaljubljen, se zaradi tega malo
šalim. Toda moje šale nikakor niso mišljene zlobno. Prav naprotno.
Če so njegove besede in dejanja bila pravilno razložena z moje strani (ali pa me on ni želel samo zavajati z njmi), sem zaradi tega zelo vesela. Prebrodila sem začetno presenečenost - kajti takega preobrata ne bi nikoli pričakovala. In zelo vesela sem, da čuti tako, kot pravi.. In želim mu srečo in vse najlepše...
Da se vrnem na temo. Na sprehodu sem v nedolžni šali rekla, da ne sme gledati za svojo ex-love, ker ima sedaj novo..
Njegov odgovor je bil: "Če te še kdaj vidim v spodnjem perilu, to pomeni, da se bom moral s ponvijo po glavi udariti, da bom pozabil na pregrešne misli?"
Njegov odgovor mi je zvenel smešen in mislila sem, da je dojel, da sem se samo šalila in mi je to odvrnil v tem veselem smislu, zato sem odvrnila: "Točno tako. Ti bom posodila ponev.. Z dolgim ročajem, da ti olajšam delo."
Pa sem dobila nazaj nič kaj zabaven odgovor: "Tudi če bi bilo vse to res, mi ti nimaš nič za očiitati." (Menda je bilo nekaj takega, vendar se zaradi šoka, ki sem ga doživela takrat ne spomnim natančno kaj mi je odgovoril. Da, takšen odgovor, izrečen s takšnim glasom, kot je bil, me je prizadel.)
Rekla sem samo še: "V redu. Ne rečem več nič."
Po njegovem odgovoru: "Kaj?" sklepam, da mojega tiho izrečenega stavka ni slišal.
In res sem bila do konca sprehoda popolnoma tiho. Pravijo, da je včasih modro molčati. In mislim, da je v takšni situaciji bilo to res modro. Kdo ve, kakšne besede bi si še izmenjala, če bi karkoli rekla. Napačnega seveda.Ne vem kdo je rekel, da je tišina najboljši pogovor, ki ga lahko imaš z nekom..
Kajti v tem primeru to ne drži. Tišina je bila mučna in lahko rečem, da me je ubijala. Komaj sem čakala, da prideva do mesta in se ločiva. Ves čas sem v očeh imela solze, a tega na srečo zaradi teme ni videl.
Lahko bi kaj rekla in pretrgala to "čustveno mučenje", a ovni smo po naravi trmasti in skoraj nikoli ne popustimo prvi. Tudi on bi lahko kaj rekel. Pa ni.
Prav tako kot meni se je mu je verjetno zdelo, da on pri vsem tem ni nič kriv. Seveda pa sva bila kriva oba. Kajti samo en nikoli ne mora biti kriv. To nam je vsem jasno. Tudi meni. In res upam, da tudi njemu.
Mogoče sem bila preveč optimistična, ko sem mislila, da po tem ko sva prebrodila prvo krizo, zmoreva brez prepirov in brezveznih zamer prebroditi popolnoma vse..
No, očitno ne moreva..
Danes grem spat torej z grenkim priokusom..
Komentarji
Objavite komentar