Spoštovati nekoga..

Predvčerajšnim sem želela napisati blog. Želela sem ga napisati tudi včeraj. Mislim da, sta bila oba mišljena o isti temi. O spominih. A žal ti spomini privrejo na dan takrat, ko najmanj pričakuješ. Danes ji na žalost ni več tukaj. 

A ko bodo spet prišli nazaj, obljubim, da ga napišem :)..

Vir

Dva dni sem se ukvarjala z zapiski iz psihologije in si vzela čas samo za župnijsko dogajanje in nič drugega. Tudi danes sem nameravala narediti tako. Do dvanajstih sem si vzela čas za televizijo, tako kot vsako nedeljo. Nato sem prepisala zgodbico za Miklavževanje, ki smo jo včeraj sestavili skupaj z animatorji, jo poslala ostalim. Po končanem delu sem se vpisala na Facebook in preverila, kaj se kaj dogaja z mojimi "prijatelji". 

Naletela sem na slike voditeljice Vere in Luči v Celju. Nekaj članov skupine je skupaj z njo obiskalo Klic dobrote. Na začetku slik so bili na njih znani obrazi, za katere sem vedela, da še vedno obiskujejo srečanja. Na eni pa me je čakalo presenečenje - dobro, nekdo mi je septembra res rekel, da ta oseba spet obiskuje srečanja, a se mi je zdelo malo nemogoče, zato sem vse skupaj vzela tako malo, z rezervo. 

Ampak, če je na sliki skupaj z ostalimi, potem bo to že držalo. 

Pa me je premagala radovednost in sem v iskalnik vtipkala njeno ime. Napisalo mi je, da oseba ne obstaja.

"Kako ne obstaja, če jo je nekdo označil na sliki?" se mi je porajalo vprašanje. 

Pa sem se vpisala na prijateljičin račun in pogledala, če lahko preko njega dostopam do profila osebe. 

In je šlo :).. 

Najprej sem mislila, da bom ogled opravila na kratko, potem pa se je vse skupaj razvleklo na celo uro brskanja in branja zidu.. 

Naj omenim, da je oseba mama avtista, ki sem mu na letovanju pred dvema ali tremi leti bila prijateljica.. 

Je tudi zelo dobra pesnica - vedno sem občudovala njeno sposobnost pisanja pesmi, ki so polne globokih sporočil, hkrati pa ji v vsako pesem uspe vključiti rime. Zdi se, kot da je rojena za to delo.. 

Če ne bi sama poskušala pisati pesmi, bi se mi po njenih zdelo, kot da je to nekaj najbolj preprostega na svetu. 

A izliti na papir vse, kar se ti lepega in slabega dogaja v življenju.. Opisati vso svoje trplenje, ki si ga doživel.. Na tako lep način.. 

O, ko bi tudi sama zmogla kaj takšnega! 

Vir

In.. Ko sem brala, kaj se dogaja z njo.. 

Delček zgodbe, ki je nikoli prej nisem poznala.. 

Ob kateri je tudi meni stekla po licu marsikatera solza.. 

Ob tem sem si zaželela, da bi v življenju znala biti tako pozitivna kot je ona, kljub vsem slabim stvarem, ki so se ji zgodile. Da bi se znala smejati iz srca, kot se ona. In nasmejati ljudi okrog sebe. Kot to počne ona.
 Povedati vsakemu, kar si misliš, čeprav tisti trenutek to boli..
Meni je povedala svoje in ja, bolelo je. Vendar, ko pogledam nazaj sem ji hvaležna za izrečeno, saj me je marsikaj naučila.

Da se vrnem nekaj vrstic nazaj. Na tistem letovanju sem se ogromno naučila. Ne samo z njeno prisotnostjo, ampak prisotnostjo vseh tam zbranih..
A sem zaradi takratne nepremišljenosti spremenila prijetne poti, ki so se kazale med druženjem, ko je vse skupaj izgledalo popolno.
Takrat sem našla družino, ki sem si jo vedno želela. In komaj sem čakala, da mine mesec in bo čas za novo srečanje v celjski skupini..
Še posebej zaradi tega, ker sem se v družbi nje in njene družine tako dobro počutila.. Lahko sem prišla s kakršnimi koli problemi, vedno me je nekdo razveselil, da sem pozabila popolnoma na vse. Takrat je obstajal samo svet pri Svetem Duhu in samo ljudje, ki so bili na srečanju.
Ravno zaradi tega, ker sem se z njo razumela tako dobro.. Ker so vsi hvalili letovanje, ki smo ga organizirali skupaj s prijatelji.. So nekateri (še zdaj ne vem kdo) postali ljubosumni.
Punca, ki sem ji do takrat zaupala in se imela super v njeni družbi, je postajala vedno bolj jezna name in mi takrat sugerirala mnenje o tej osebi.. In nekako ji je uspelo prepričati me v to, da je slaba oseba.

To, da se je vmeševala v takratno mojo ljubezensko zgodbo je postavilo prvi zaplet. Skregali sva se, ona me je obtoževala različnih stvari, ki se nikoli niso zgodile, ampak si jih je interpretirala po svoje.
Takrat sem nehala hoditi na srečanja, ker je preprosto nisem hotela srečati več.
Usoda, oziroma prijateljica pa je želela, da se vse skupaj zopet uredi. Bil je april in imeli smo sestanek za letovanje.
Tisto leto smo jo povabili v animacijsko skupino (a zaradi mene potem tega poslanstva nikoli ni opravljala).
In bil je dan pred mojim rojstnim dnevom.
Sedeli smo v učilnici. Prijateljica, ona, moja takratna ljubezen in jaz.
Pogovor je bil zelo okrnjen. Karkoli sem povedala, vprašala je naletelo na gluha ušesa. Prijateljica je morala vprašanja, ki so se tikala osebe ponavaljati za menoj, da je bila pripravljena odgovoriti nanj.
Ves sestanek naju je grdo gledala. Potem pa je bilo sestanka konec in na vrsto je prišlo obdarovanje za katerega nisem vedela, da je bilo na programu.
Prijateljica in fant sta mi čestitala, izročila darila.. Vsa sem odprla in pogledala, kaj se skriva v zavojčkih in pričakovala, da bo vsega konec.

Potem, pa je stopila do mene, mi pogledala v oči in se mi opravičila za vse. Rekla je, da sedaj vidi svojo zmoto. Vidi, da ni prav, da se je vmeševala v najino vezo in da sedaj vidi, da se imava res rada..

Bilo je spet vse po starem.. Oziroma, bilo je bolje kot na začetku..
Vse dokler, se med nama s fantom niso začele pojavljati težave in dokler se nisva dokončno razšla.
Po njegovem mnenju, ki ga zelo rad ponovi, kadar se srečava ali slišiva po telefonu, sem vse skupaj zakuhala jaz.
Če jaz ne bi bila trmasta, če bi si jaz vzela več časa, če bi jaz vložila v vezo več truda..
Točno na takšen način je najin konec predstavil tud tej osebi.
In počilo je. Poleg tega, da me je on obtoževal stvari, za katere sva bila kriva oba, ne samo eden od naju, me je obtoževala še ona. Kar na enkrat se je postavila na njegovo stran in ni želela poslušati moje plati zgodbe. Poleg obtožb glede naju, me je v njenih sms-ih obtoževala za stvari, ki jih nikoli nisem počela, ker so preveč podla in mi nikoli niso padla na misel.
Takrat mi je počil film in poslala sem sms, ki je bil - priznam - nesramen, vendar še zdaleč ne toliko kot njene takratne obtožbe..
Pa sem dobila nazaj odgovor zaradi katerega bi se takrat najraje pogreznila v zemljo - čeprav je bil za lase privlečen.

Ona se je z obiskovanjem skupine prestavila v Novo Cerkev, jaz sem jih preprosto nehala obiskovati.
Čeprav so samo enkrat mesečno, sem vedno znova iskala izgovore, zakaj ne morem priti..

Med tem časom se je menjalo vodstvo.. Pridružili so se novi ljudje..
In rada bi se spet pridružila.. Da bi spet doživela tisto, kar lahko doživim samo tam..
Ampak zaradi dogodivščine, ki sem jo opisala si tega preprosto ne upam storiti..
Čeprav je želja močna.. Posebej, ko gledam slike iz srečanj, ki jih voditeljica tako pridno nalaga..

Mogoče pa bi se morali spet samo srečati in bi bilo vse skupaj pozabljeno.
Ne razumite narobe - z moje strani je pozabljeno vse. Ne vem pa, kako je na nasprotni strani..