Tragikomedije

Ljudi, ki se imenujejo za naše prijatelje in bližnje, pa nas ovirajo pri zastavljenih ciljih, imamo vsi dovolj okoli sebe kajne?

Tistih, ki ne prenesejo, da sem srečna (pa čeprav le za nekaj mesecev ali let) in si uspejo namisliti 1000 in 1 scenarij o tem, kako se bo vse skupaj končalo ali kakšna bom postala jaz (seveda se noben izmed njih ne konča pozitivno), imam okoli sebe cel kup.

Delujejo pod pretvezo zelo dobrega prijateljstva in skrbi zame, da ne bom spet razočarana in vsa na tleh. Ker me je tako težko gledati žalostno. Ali pa jim je v resnici težko biti podpora in poslušati o težavah. Kakorkoli. 

Smej se z menoj, ko sem srečna. Če ti je. Ali pa si misli svoje ali bodi ljubosumen. Izbira je tvoja. 

Bodi mi opora, ko bom jokala. Če ti je. Ampak za to vem, da ti ni. Takrat je najprimernejši trenutek, da rečeš: "Sem ti rekel!". In se iz srca nasmejiš moji nesreči. Ker moje življenje je itak tragikomedija. Zame tragedija, zate pa komedija. 

Smej se mojim ciljem in željam. In jim napoveduj nesrečne izide. Ampak cilji ženejo človeka naprej. Ne glede na to, kako nori, nedosegljivi in bizarni (če želiš) so videti na prvi pogled. 

Pravzaprav je ravno to smisel ciljev. Da niso preveč lahko dosegljivi in se ne zgodijo sami od sebe. Ker če bom nekaj naredila za uresničitev, bom na koncu veliko bolj uživala v sadovih, kot bi drugače.

Drugi smisel v ciljih, ki niso več v ednini, ampak se začnejo z "midva bova" pa je zaupanje v tistega, na katerega se ta "midva" konkretno nanaša. Popolno zaupanje. Ker ti drugega pač ne ostane. Brez zaupanje je popolnoma brez veze, da si zastaviš kakšen cilj. 

Ne mislim tistega zaupanja (na stopnji katerega je žal še vedno preveliko "odraslih" ljudi), ki se ga gredo najstniki. S skrivnostmi o popolnoma banalnih stvareh, ki naj jih ne bi nikomur nikoli izdali. Mislim na zaupanje, ko lahko nekomu zaupaš svoje občutke, strahove in želje. Brez olepševanja, ker veš, da se bo potrudil razumeti, te ne bo obsojal ali oviral pri uresničevanju. Zaupanje, da te bo oseba podpirala, tudi ko ne bo vse tako pravljično, kot je v predstavah, in ko boš krenil na popolnoma drugo pot, ko si si jo zastavil. Zaupanje, da je oseba pripravljena spremeniti svoj pogled na prihodnost in se prilagoditi tvoji. 

Jaz sem našla nekoga, ki mu zaupam na tem nivoju. (In mislim, da tudi on meni.) Mu. Čeprav zveni še kako noro in neumno. In čeprav mu mogoče marsikdo ne bi. Pa mi je popolnoma vseeno za to. Mogoče zato, ker sem se spustila v to popolnoma brez pričakovanj. Mogoče zato, ker sem pridobila na potrpežljivosti. Mogoče zato, ker sem si vzela čas za poslušanje in sem slišala. In slišim vsak dan znova. 

Občutek, ko najdeš nekoga, ki mu pustiš, da te spremeni, ampak da hkrati ostaneš to, kar si v svojem bistvu, je neopisljiv. Ampak tisti, ki ste že obogateli z nekom tako posebnim, ga itak poznate :). 

Lep pa je tudi občutek, ker imam ob sebi ljudi (v poplavi tistih prvih), ki me podprejo. In ne obsojajo vsega na propad, ker se je nekoč nekdaj že končalo in sem bila na tleh. Ker zaupajo temu, da znam presoditi ljudi in vem, kaj bi rada. Mi zaupajo, da sem dovolj močna, da bom nekatere stvari premagala. So mi pa hkrati pripravljeni stati ob strani, če se ne bo izšlo. 

In za te ljudi sem resnično hvaležna. Ker brez njih res ne vem, kaj bi. 

Brez tistih prvih pa bi lahko. Preprosto. Mogoče bi imela samo malo manj trdo kožo in mogoče bi se malo malo manj smejala v življenju. Ker drugega, kot da se smejem vsemu, kar izvem o moji prihodnosti, pač ne morem. 

In mogoče bi ... Me vseeno bilo malo manjkrat strah, da mi ne bo uspelo in da bo enkrat vsega konec ...