Po osmih mesecih - nazaj

Dolgo je bila tišina tukaj in mnogo prahu se je nabralo na blogu. Pomislila sem že na to, da ne bi več odprla strani ... Pa vendar me prsti preveč srbijo in moram zopet malo oživeti blog. Če ne za kaj drugega pa zato, da bo na stara leta kaj (nespremenjenih) spominov na dni, ko se je ogromno dogajalo. Čeprav - če bi želela popolnoma nespremenjene spomine, bi moralo biti tako samodisciplinirana in pisati vsak dan (zadnji zapis pa je nastal lani decembra). 

Kakorkoli ... Danes sem sama doma. No, pravzaprav čisto sama le nisem, ker je z menoj moja carta. Trenutno niti ne vem kaj počne, sem pa prepričana, da bo vsak čas ob meni mijavkala, da bi se rada pobožala in stisnila k meni. Odkar živimo tukaj, je vsak trenutek dneva čas za cartanje - prej je bil samo zjutraj, ko sem se zaspana primajala v kuhinjo in pila jutranjo kavo iz moje ogromne skodelice s sovami. 

Ta lonček še zmeraj imam in tudi sove me še navdušujejo in povsod jih je polno. To je ena izmed stvari, ki se ni spremenila. Je pa ogromno stvari, ki so se. In tako kot je zdaj mi je všeč - zelo. Posebej od včeraj naprej. Ampak lepo počasi. 

Kolebala sva, kje bova. Pa se nikoli ni izšlo. Potem pa je nekje marca padla odločitev. Če nama bodo finančne zadeve naklonjene, greva živeti zase. Neskončno klicev ... Ogromno obljub za oglede in nič iz tega. Veliko razočaranj in solz, takšno življenje, kot sva ga imela ni več moglo trajati dolgo. Saj ne, da mi ni bilo lepo - fino sva se imela -kadar sva bila skupaj in vedno več sva bila skupaj. Jaz pa žal vedno manj v službi ... In ker rada počnem, kar počnem in ker je bilo tam vedno večje nezadovoljstvo zaradi odsotnosti (upravičeno seveda), je bilo treba narediti nekaj. Slučajno sem zagledala oglas za garsonjero - ko sem že bila obupana, da itak ni nobenih prostih stanovanj v Celju več - in poklicala. Po klicu sem bila še bolj razočarana, kajti gospa je, nič kaj prijazno, vprašala kako pa nameravava plačevati stroške, če je situacija takšna, kot je. Vseeno naju je naslednji dan povabila na ogled - brez upanja, da bo kaj, sva vseeno šla na ogled in bila njenemu možu najbolj simpatična od vseh, ki so se tisti dan oglasili pri njiju. Njegova beseda je bila tako zakon, stanovanje pa najino. 

Ne morem reči, da selitev ni bila šok. Kljub veliki želji, da to narediva, zaradi naju in zaradi razmer pri meni doma (zaradi katerih sem marsikatero uro neutolažljivo jokala), je bilo nenavadno v škatle spraviti vse, kar se mi je zdelo, da za dober začetek potrebujem. Cel ponedeljek (bil je ponedeljek, konec meseca junija, ravno na praznik naše ljube državice), dokler nisem prispela na novi naslov, sem hodila po maminem stanovanju s cmokom v grlu, solzami v očeh, govor pa mi je šel grozno slabo od ust. Seveda moje stanje ni bilo neopaženo in dobila sem vprašanje: "Zakaj pa sploh odhajaš, če tega ne želiš?"

(Medtem ko sem pisala blog na mamini televiziji ni bilo slike. Ker je bila na sporedu zadnja epizoda turške nadaljevanke Ženska - in ker te res ne more zamuditi, sem morala skočiti do nje in prestaviti en kabel ... Kakorkoli, upam da sem zadržala misli ...)

Odhajala sem, ker sem to iz več vidikov potrebovala. In ker sem vedela, da bom srečna. Da ne bom potrebovala jokati in biti med dvema ognjema (to zadnje - sem še vedno med dvema ognjema - neugasljivima ognjema - ampak o tem kdaj drugič)... Odločitve vsekakor ne obžalujem in ne bi šla več nazaj. Priznam pa, da pogrešam drobne stvari - skuhano kavo zjutraj, ko se zbudim (sama sem namreč preveč lena, da bi se zbudila toliko prej, da bi jo skuhala in v miru popila).

Stanovanje je majhno, veliko preveč rumeno, nekateri kosi opreme so stari in mi povzročajo veliko veselja ob delu, ampak prijetno. In ima super lastnika, kar je zlata vredno, kolikor spremljam izkušnje ostalih na spletu. Zdaj je veliko lepše, ko sva dodala svoje stvari in vključila malo ustvarjalnosti. Od njegovega dedka sva dobila štiri super lesene stvari, ki jih je sestavil sam in so zares veliko veliko boljše kot bi bile kupljene. Stanovanju dajejo domačnost, ki je prej ni bilo. Iz Kitajske (še dobro, da sem nekega dne od kolegice slišala za Wish in ga dobro raziskala) sva dobila dve super stenski nalepki ... Polno sovic je povsod in mačjih dlak. 

Moram malo skočit na drugo temo - če nama bodo finančne zadeve ugodne, sem prej zapisala. Konec maja sem upala - zares upala, da bom dobila študentsko delo v trgovini z ustvarjalnim materialom. Upala sem zato, ker je bil res super potek razgovora, ker sem njihov redni gost in si stvari, ki jih potrebujem lahko poiščem z zaprtimi očmi, ker je šefica rekla, da bi ji bilo fajn, da bi delal pri njih nekdo, ki pozna prodajni material. Res sem upala, da me bo poklicala, kot je rekla. Ampak me ni. 

Pred McDonaldom v City Centrom sem vsakič, ko sem šla mimo, opazovala plakat, ki obljublja super službo pri njih. Ko sem videla, da s klicem, ki bi ga bila res zelo vesela, ne bo nič - sem se opogumila in stopila do blagajne ... Vse je šlo zelo hitro. Mislim, da sem bila v roku enega tedna že na uvajanju in srečna, ker sem dobila priložnost. Na začetku je bilo zares fajn - odnosi so prvi mesec bili v redu. In doker so odnosi v redu, je super delati. Tudi čistiti in prenašati težke stvari. 

Potem pa so bili odnosi vedno bolj v ........... (veste, kaj mislim), vedno bolj sem imela občutek, da sem nekomu napoti in vedno bolj osorno mi je vse skupaj delovalo. Vedno večkrat sem pristala sama med smetmi v separirnici - kar mi je po eni strani v bistvu ugajalo, ker sem bila sama s seboj in ne z ljudmi, s katerimi mi ni bilo za biti. Pa ne mečem vseh v isti koš - nekaj ljudi, ki dela tam je prav super in mi je škoda zanje, ker so tam - ko bi lahko bili na boljšem. 

Delo ni lahko, plača pa tudi ne tako sijajna, da bi človek potrpel vse zanjo. Ko pa so odnosi takšni, kot so tukaj, pa se je prav težko prepričati, da bo itak minilo tistih nekaj ur, ki jih moram preživeti tam. Spomnim se, da sta na dodiplomskem študiju dve kolegici delali v McDonaldu (v različnih krajih) in da sta si imeli vedno kaj zabavnega za povedati. Kaj lahko povem jaz? Da sem vsakič odštevala ure in minute do konca svojega dela. Z nekaj svetlimi trenutki, ki so prej izjema kot pravilo. Ampak spomin - včeraj je bil namreč moj zadnji dan - ostaja nekoliko grenak. 

Pred odprtjem restavracije sem morala v pritličje odpeljati dve cisterni. Ne upam si trditi ali sem jaz štor ali so čudna kolesa, ampak niso želela v smer, v katero sem jih potiskala. Ena najbrž vsaj dvakrat težja od mene in ogromna in polna maščobe. Dve, ki sta bili skupaj z menoj na smeni, sta med tem ko sem se mučila z njima. Iz čik pavze sta šli mimo mene in me videli in se mi najbrž iz srca nasmejali - pomoči pa ni ponudila nobena. 

Zdržala sem tri mesece, pa za zadnji dan ne bi ravno določila včerajšnjega dne, če se stvari ne bi razpletle tako super kot so se. 1. oktobra bi naj nastopila novo službo - ampak o tem še ne bi želela preveč. Bi vztrajala še naprej - konec koncev je treba plačati stroške in iti v trgovino. Za plačo bi vsekakor še vztrajala, čeprav bi se pritoževala nad vsem in odštevala ure še naprej. 

U, pa magistrirala sem ... Sem nameravala vzeti še eno leto absolventskega staža, pa me je mentor (misleč, da sem magistrsko že napisala), obvestil, da pričakuje, da magistriram v roku enega meseca. To je bilo v mesecu juniju ... Jaz pa sem zagovor uspela opraviti šele 20. avgusta. Zadnje vrstice v magistrski nalogi sem pisala 15. avgusta ponoči, ker do takrat nikakor nisem bila zadovoljna z napisanim. Bolj težko je bilo, kot sem pričakovala in veliko bolj sem bila jezna na sebe, ker si zanjo nisem vzela časa prej, ko ga je bilo na pretek. Ampak sem jo napisala, uredila zagovor - z veliko manj živčnosti kot zagovor diplome - kljub profesorju, do katerega sem vedno imela nekaj strahospoštovanja, ker je takšen strokovnjak kot je ... In šla na hodnik počakat kakšna bo ocena - čakala 10 minut, vsako sekundo bolj sem bila živčna ... Ker mi res ni bilo jasno, kaj se imajo toliko za zmeniti ... Potem pa so mi čisto sproščeno rekli, da so bili o oceni zmenjeni v prvih 30 sekundah, ampak so se morali še nekaj drugega nujno zmeniti. 

Malo mi je žal, ker je konec. Ker mi je bilo zares fajn na fakulteti in ker sem imela zares veliko podporo tam. No in ogromno zaupanja - mentorja sem pred zagovorom vprašala, če je kaj pogledal magistrsko in kak se mu zdi. Pred mano je v roke vzel tiskano verzijo, jo malo prelistal in rekel: "Ja, sej je tak kot sva se zmenla. Pogledal pa nisem najbolj. Saj vam zaupam.". 

No toliko zaenkrat, zdaj grem pa počasi v enega najljubših delov tega stanovanja. Ravno prav topla voda, nekaj (no pravzaprav veliko) pene, medla svetloba sveč ...