Hrepenenje

"Človek je domotožje po prihodnosti s srcem, ki ga muči bolečina tega, kar še ne obstaja. Ker ga privlači hrepenenje, je vedno v iskanju tega, kar je zanj bistveno, svoj zvezde, ki mu še manjka. ZA RAZLIKO OD DRUGIH STVARI, KI SO, KAR SO, JE ČLOVEK V RESNICI TO, KAR ŠE NI, IN POSTAJA TO, K ČEMUR TEŽI."

Povzeto po: Zapomni si in pripoveduj Markov evangelij 

Ob branju in premišljevanju odlomku Mr 1,1-8  se mi je najbolj utrnila v spomin gornja misel. 

Nikoli prej se nisem zavedla, kako pomembno je hrepenjenje, ter kako velik vpliv ima na nas. Ampak to je tako očitno! Tolikokrat se mi je zgodila ravno stvar, ki sem si jo želela, po njej hrepenela.

Od popolnoma "banalnih" stvari do tistih bolj ... ne vem kako bi jih poimenovala ... golih naklučij za katera se zaveš, da jih je priskrbela sama Božja previdnost. Pa od stvari, ki so se zgodile zaradi moje dejavnosti, ki so sledile podzavesti (ki pa je posledica hrepenenj) in do takih, pri katerih je bila v meni samo želja, dejanje pa je izvršil nekdo drug...

Kako to mislim? Lahko se spomnim 15638437 primerov, ko se mi je zgodilo kaj, kar sem si želela.. Pa teh svojih želja nisem znala poimenovati "hrepenenje"... 

Kdaj pa kdaj sem si želela kakšne tople besede, ki bi mi malce dvignila razpoloženje, pa se je kmalu oglasila melodija telefona, ki oznani prihod sms-a. V moj nabiralnik je priromalo lepo, spodbudno sporočilo, ki se je kar nekajkrat navezovalo na stvar, ki me je takrat težila.

Pred nekaj časa sem imela težave s tem, da sem kakšnega človeka označila za "antipatičnega" in ne njemu, ne sebi, nisem dala priložnosti, da bi ga bolje spoznala ... Pri tem sem nato kar nekaj časa vztrajala ... In ugotovila sem, da tako ne bo šlo več naprej ... da tako škodujem sebi ... škodujem drugim  ... predvsem pa, da to ni nekaj, kar bi Jezus želel od mene ... in čisto tako sem si zaželela, da bi se izboljšala v tej svoji lastnosti. Hrepenenje po nekem boljšem jaz-u me je pripeljalo do boljšega jaz-a, ki sprejema vse, ki me obdajajo in jim da priložnost bolje jih spoznati...

V drugem letniku sem na začetku hrepenela po tem, da bi sebi in drugim dokazala, da zmorem biti tudi prav dobra po uspehu. Na začetku leta je bila ta želja res velika ... in čeprav se je skozi leto zgubljala ... sem na koncu tako čisto po neumnem bila pravdobra.. 

 

V tako čisto vsakdanjih stvareh se zaveš, da je to nekaj, kar ti je naklonil Bog. Ker je uslišal tvoje hrepenenje... 

In kako lahko je umiriti se, moliti in premišljevati ... o svetu okoli nas, nas samih, naši veri, Jezusu ... takrat ko naše srce resnično hrepeni po Božjem dotiku!