Res ne znam reči NE?

Lani sem, tudi nekje takega časa, pazila na psa. Velikega psa. Napadalnega psa. Ubistvu je psička. Kala ji je ime. Je last fotografa, ki ima atelje pod mojim stanovanjem in s katerim se kar dobro razumemo. 

Ne vem zakaj sem lani sprejela to nalogo, ker mi je bilo že prvi dan zelo žal. Vstajati sem morala ob pol petih zjutraj in se v vsakem vremenu spraviti do Brega, da sem jo odpeljala na sprehod. In potem še dvakrat na dan, vendar mi ni bilo v takšno muko kot zjutraj, ko bi še spala. 

Vsakič ko sem se približala hiši, je začela grozno lajati. Ko pa sem odprla njeno kletko, pa je začela skakati po meni, da sem jo komaj umirila. Ni lušno biti zaprt v pesjaku s psom, ki je, ko se postavi na zadnje tace, večji od tebe, poleg tega pa še laja. Okej, sej naj bi bil to izraz veselja, da sem prišla po njo in da se bo končno lahko sprehodila (tako sem bila poučena, preden so lastniki odšli na dopust), ampak mene je to vseeno prestrašilo. Psi pa, kot vsi vemo, začutijo našo energijo. In energija, ki sporoča velik strah sploh ni dobra! 

Zunaj kletke se je razživela in skakala in divjala in ne vem kaj.. Grizla mi je povodec, skakala na mene... Jaz pa nisem vedela kaj naj storim. Čeprav najini sprehodi niso bili dolgi - razen enkrat ko sem z njo prišla na pol poti na Lovsko kočo (še zdaj ne vem kako sem zbrala pogum, da sem se z njo podala na tisto večinoma osamljeno pot), sem komaj čakala, da se končajo in celo pot samo molila, da se slučajno mimo ne prikaže še kdo s kakšnim psom. Ker sem bila podučena tudi o tem, da je napadalna do psov in da njeno najljubše opravilo, da se zapodi v kakšnega. Prav tako pa naj bi imela rada mačke, ki jih v tistem okolišu Brega pač ne manjka. 

Ampak kljub vsemu negodovanju, ki so ga v meni izvali sprehodi z njo, je teden kar hitro minil. Pred menoj je bil samo še en dan. Potem pa proti večeru dobim sms od fotografove žene: "Pridemo dva dni kasneje, zaradi nekakšnih zapletov. Upam, da s Kalo nimaš prevelikih problemov!". Takrat se je iz mene vlil plaz kletvic - celo takih, ki jih nikoli v življenju še nisem uporabila. Mojega trpljenja še ni bilo konec. Mama me je nekako bodrila, da dva dni pa res ni nič v primerjavi s celim tednom, ki sem ga dala skozi.  Hmmm.. Mislim, da če bi videla kakšne scene sem imela s psom, ne bi bila več tako optimistična. 

Ko sem jo en dan pripeljala iz večernega sprehoda in sem jo lepo pripeljala v pesjak, mi je v času, ko sem odšla po svežo vodo in sem pozabila na pesjak dati ključavnico, pobegnila. In začel se je pravi pekel. Iz vrta ni mogla, ker je obdan z ograjo, sme se pa po vrtu lovile vsaj kake pol ure. V tem času mi je uničila moj takrat najljubši dežnik (bil je namreč najlepše zelene barve).. Trudila sem se jo zagrabiti za ovratnico, pa me je bilo preveč strah.. Ko sem obupala sem poklicala kolega, ki se bolje spozna na psihologijo psov.. On mi je svetoval in me toliko opogumil, da sem ovratnico končno imela v rokah in sem jo lahko pospremila v pesjak.

Po tistih devetih dneh sem - čeprav sem bila za delo dobro plačana (dobila sem več kot bi dobila za kakšno drugo delo) - si prisegla, da tega ne bom več ponovila. Vsaj s Kalo ne več.. 

Pa je prišlo letošnje poletje... Ko me je žena poklicala na stojnico, da jo popazim za 5 minut. Ko se je vrnila pa je izstrelila: "Če greva midva letos spet na moje, ali bi pazila na Kalo?". Takrat sem rekla da raje ne, ker nisme ne vem kako dobri prijateljici in da me je preveč strah. Pa je rekla, da me razume. Ampak da se je Kala zelo popravila, da je bolj prijazna, manj razigrana in da si sedaj tudi ona že upa z njo na sprehod.Ampak jaz se nisem dala zavesti. Pogovor se je končal tako, da ni pogojev, da bi spet pazila na njo. 

Dokler ni včeraj fotograf vprašal moje mame, če bi lahko jaz pazila na Kalo. Mama mu je seveda rekla, da se mora zmeniti z menoj, da mu ona ne more nič reči. Ko mi je to povedala, sem se še vedno upirala z vsemi štirimi, da ne bom... Pa me je prepričala. Je rekla celo, da če se meni ne bo dalo, bo ona kdaj vskočila namesto mene. In me je poklical... In tokrat nisem rekla NE. Pristala sem. Konec koncev je samo za štiri dni. Od jutri pa do nedelje. Zjutraj pa ni več tako nečloveška ura, ker je sedaj navajena hoditi na sprehode ob pol osmih zjutraj. 

Čez eno uro grem tja. Da si Kala osveži spomin, da me je nekoč že morala "ubogati".. Da ugotovim katere rože je potrebno zaliti (ja, tudi to spada zraven) in kje je njena hrana. 

Držite pesti, da bo bolje, kot je bilo lani. Predvsem pa da se ne ponovi najino lovljenje na vrtu. Ker je namreč tudi ta kolega, ki me je lani rešil, na morju :(.... 

In da si ne pozabim odgovoriti na vprašanje iz naslova, ki je na nek način tako ali tako retorično: Ne, ne znam reči NE!