"Spremeni ti življenje"

"Sanje se vedno sesujejo, če se ne uresničijo. In po navadi so preproste sanje tiste najbolj boleče, saj se zdijo tako osebne, tako razumne, tako dosegljive. Vedno si dovolj blizu, da se jih dotakneš, a nikoli dovolj blizu, da bi jih prijel. In to je dovolj, da se ti zlomi srce."

Trije tedni z mojim bratom; Nicholas Sparks in Micah Sparks

Vir slike

Tako resnična misel.. Kot je resnično (kruto) dogajanje v knjigi. 

Velikokrat kljub Filipovemu vztrajanju ne vzamem knjige, ki mi je priporoča. Tokrat sem jo in vesela sem, da sem jo.. Za začetek ga moram preprosto citirati: "Spremeni ti življenje!" (To je rekel medtem, ko je knjigo odlagal na polico, da jo tekoči trak odpelje v skladišče knjižnice).

Navdušuje tako pisateljev slog, kot dogajanje, ki ga pripoveduje. Pripoveduje pa ga tako, da se z njim veseliš, že v drugem trenutku pa jočeš ob branju, ker lahko začutiš kako so ga padci prizadeli (trikrat sem imela tako solzne oči, da sem morala za nekaj trenutkov prekiniti branje in se pomiriti). 

Je zgodba o potovanju okoli sveta na katero se odpravita brata Nicholas in Micah. In je zgodba njunih spominov.

Spominov na popolno otroštvo, kljub finančnemu pomanjkanju. Spominov na njuno mater, ki bi si jo lahko za vzgled vzele vse ženske, ki so postavljene pred to nalogo.

Spominov na očeta, ki v njunem ranem otroštvu ni imel prevelikega vpliva na njuno vzgojo, saj je služil denar, da so se lahko preživljali, a jima je kljub temu dal veliko bogastvo, s katerim sta odšla v svet in se sedaj borita. 

Spominov na njuno mlajšo sestrico Dano, ki je v sebi premogla vse mamine vrline, ki je bila vedno nasmejana, polna optimizma, pripravljena poslušati... Na njihovo močno povezanost...

Spominov na Nicholasovo poroko s Caty, na njune otroke, od katerih se en ni pravilno razvijal.. Na ves vložen trud, ki sta ga kot starša vložila v njegov razvoj, da je dohitel svoje vrstnike.  

Ampak na žalost to ni zgodba, ki bi bila samo popolna. Kmalu se vse skupaj sprevrže v boleče zapise.. Zapise izgube najbližjih. Najprej matere, ki je bila stara samo 47 let... Nato očetove nesreče in na koncu, kot da niso pretrpeli že dovolj... Sledijo dolga, mučna leta Daninega boja z možganskim tumorjem. Ki ga kljub svoji močni volji, optimizmu ter veri v ozdravljenje izgubi.

Ostaneta torej le še Nicholas in Micah, ki sta še zmeraj tukaj drug za drugega, ne glede na vse.

Ob branju sem razmišljala o mnogih stvareh..
O tem, kako prekleto žal mi je, da sem edinka (Odkar pomnim sem se želela brata.. In kar dolgo časa mi je uspelo praznino zapolnjevati s prijatelji.. S sosedinim vnukom, s katerim sva se igrala skupaj odkar sva prilezla iz plenic.. Pa dokler se ni preselil daleč stran.. Potem z nečakom atijevega najboljšega prijatelja.. Ki mi je dejansko nadomestil brata.. Ampak to je stara, že poznana zgodba, zato je ne bi pogrevala.. Trenutno je v tej vlogi Filip.. Ampak to preprosto ni to. Kot je dejala Nicholasova in Micahova mama: "Prijatelji pridejo in grejo, ampak vi se boste vedno podpirali in se imeli radi.")...
O tem kako še vedno grozno pogrešam atija in kako strah me je za mamino zdravje (Na nek način sem ga prebolela, ampak praznine ob prezgodnji izgubi ne bo nikoli nihče mogel zapolniti... In zelo strah me je za mamo.. Res si ne predstavljam, kaj bi brez obeh.. Že zdaj..) 
O tem, kako ne moremo vedeti koliko časa nam je sploh še ostalo... Kako lahko vsak trenutek obležimo mrtvi na cesti, kako lahko vsak trenutek izvemo za kakšno grozno diagnozo, ki nas vodi samo še proti koncu... Kako minljivo je pravzaprav vse..