Listen to your Heart

V času, ko nimava stikov ... Je tako lahko pretentati srce ... Tako lahko se je pretvarjati, da si samo še preteklost ... Da je namesto tebe sedaj v mojem življenju prostor za koga drugega... Pa reciva temu "varen svet".

Potem pa se zopet srečava ... Tako, čisto po naklučju. In moj "varen svet" se v hipu, ko spregovoriš, sesuje ... Nevede in nehote spet vstopim v svet, ki se zdi tako popoln (a hkrati je v njem toliko nevarnosti in preprek). Uspe ti, da pustim svojim čustvom spet prosto pot na svetlo... Uspe ti, da sem zopet noro zaljubljena in da ne vidim ničesar razen tebe ...

Veš, ko sem bila nazadnje tukaj, kjer sem sedaj, sem napisala to pesem:

Plesala s teboj bi na dežju,

stala na jasi med nevihto,

v globini morja iskala bi školjke,

ki rojevajo najlepše bisere,

se popeljala s teboj bi po mavrici

in lovila bi najlpše metulje,

katerih barve bi spominjale

na mojo neskončno ljubezen.

In veš, ko sem s teboj, se mi zdi, da bi vse to lahko zares počela. Ampak samo s teboj! 

Potem pa se kar naenkrat vse skupaj spremeni ... Ti spremeniš svoj odnos ... In v takih trenutkih si lažem, da bi si olajšala bolečino: 

Živim v milnem mehurčku;

obdaja me in me varuje.

Varuje pred vsem zlom.

Ne moreš mi storiti ničesar.

Ničesar, kar bi me prizadelo,

zaradi česar bi jokala.

Nič, prav nič, ni dovolj močno,

da predrlo bi moj mehurček.

Poskusi! Ustreli vanj!

Vidiš? Še vedno živim.

Odhajam naprej in se ne zmenim zate!

Ampak nič ne pomaga! V resnici se mi takrat svet sesuje na mnogo koščkov in res težko ga je spet sestaviti. Takrat mi to vzame vso energijo, zanos in veselje ... Vse kar premorem v tem času so solze, ki jih ni moč ustaviti. 

Čez nekaj časa, ko se končno postavim na noge, pa skušam spet pozabiti nate: 

Ko bi vedela,

kaj k tebi me vleče,

lahko bi pozabila

in odvrgla bi spomine vse. 

Ko srce bi se zavedlo,

da ti si kriv za bolečino vso,

izpustilo bi te iz oklepa 

in odvrglo bi spomine vse.

Ko stvari bi izgubile vonj po tebi,

te telo ne bi več občutilo,

ne več drhtelo po dotiku,

odvrglo bi spomine vse.

Ampak zavreči vse spomine, ki me vežejo nate = NEMOGOČE! Kako bi lahko pozabila tiste dni, ko sva bila še nedolžna otroka, ki sta se veliko igrala skupaj? Kako bi lahko pozabila, da je bilo najino prijateljstvo dovolj močno, da je preživelo nenaden "razdor" najinih družin? Prav tako ne morem pozabiti vseh pogovorov v času, ko sva se (vsaj tako se je zdelo) zavedla, da obstaja nekaj več kot prijateljstvo ... Pa vseh najinih srečanj ... Dotikov ... Trenutkov, ko sem lahko zrla v tvoje oči ...

Spomini na vse to so takrat tisto, kar me še zmeraj veže nate ... Poleg najinih slik, ki si jih velikokrat ogledam ... In si ob njih zaželim, da bi se nekoč, nekje spet znašla skupaj. 

Temu svetu ljubezni, v katerem obstajaš samo ti, potem še samo pomaham v slovo in močno zaprem vrata.. Ostanem raje na "varni strani" kjer ni možnosti, da bi me spet kaj prizadelo ... 

Ampak tista želja, ki je bila nekoč močna, da se zopet srečava ... Se uresniči! ... Nič več mi ni treba iskati spominov, gledati slik, pisati pesmi,.. Ker si naenkrat pred menoj. V vseh pogledih boljši kot prejšnjič. Lahko rečem samo, da si v mojih očeh popoln!

Uresniči se mi želja, da bi s teboj spet preživela nekaj čudovitih trenutkov, za katere sem neskončno hvaležna. 

Po tvojih sladkih besedah pa še vseeno ostaja dilema, ki je ne znam rešit ... So besede resnične? Tako rada bi ti popolnoma zaupala, ampak po vsem kar sem doživela ... Je v meni majhen del, ki ostaja "trezen" in me sprašuje: "Pa ne boš na koncu spet jokala?"

Od večjega dela mene, ki je opit od ljubezni dobi odgovor: "Če ne poskusim, bom celo življenje obžalovala. Zanj nobena žrtev, noben vnovični poskus ni zaman!"

V večnem boju med tema dvema silama v meni vedno znova zmaga tista naivnejša, ki se zaveda, da si ves moj svet. Ta zmaga povzroči, da se vsaj za nekaj dni počutim kot v nebesih ... Tako kot se sedaj ... In samo upam lahko, da spet ne bo kaj prerezalo neba in bom zaradi tega spet padla ... Najprej v pekel in nato nazaj v resnično življenje. Za katerega pa se trenutno zdi, da brez tebe ne obstaja.

Rada bi, da se nekoč zaveš ... Kako močna in resnična so moja čustva ... Še posebej tisto, ki mu pravimo ljubezen in ki ga psihologi uvrščajo med sestavljena, saj noben znanstvenik ne zna odgovoriti na vprašanje kako in zakaj se razvije ravno do določene osebe, medtem ko je na svetu še toliko drugih... 

Tako tudi jaz ne znam odgovoriti zakaj ravno ti ... Znam pa odgovoriti na vprašanja: Od kdaj traja?

(Od 7. razreda osnovne šole, ko si me večkrat počakal pred šolo..) in: Kako dolgo še? (Večno!)... 

In ta odgovor nekje globoko v meni povzroča skrb ... Kako naj potem ljubim koga drugega tako kot tebe, če slučajno spet izgineš iz mojega življenja, če pa je moje srce oddano..?
Če te nisem pozabila v vseh teh letih ... Če je "otroška" ljubezen prerasla v "najstniško" in če se zdaj zdi, da je presegla tudi to stopnjo ... Kdaj se bo torej končala??? Te bo kdaj spustila iz svojega objema? 

Ne vem, verjetno ne..

In zato bom do takrat vedno znova tvegala, da zaživim svojo pravljico!