Rdeč kotiček in nepopisan list

Včeraj sem pisala o ustvarjalnosti. O tem, da se moram spraviti v pogon. Če že drugače ne, da razmislim o stvareh, ki me tarejo in jih pogostokrat prehitro izpustim iz svojih misli, ne da bi dobile zaresen zaključek. Kadar pa se lotim pisanja, pa izbrano temo dobro prežvečim, čeprav se to mnogokrat ne kaže v mojih zapisih. 

Kakorkoli ... Danes sem si pripravila list za ustvarjanje. Že nekaj časa me je tale rdeč šeleshamer čakal v omari, ki je namenjena vsemogočemu materialu za ustvarjanje (in je primerno delovnemu neredu tudi zmeraj razmetana), da ga napolnim in prilepim nekam na steno. 

Zamislila sem si že nekaj stvari, ki bodo pristale na njem, zamišljeno imam obliko okvirčkov, ki bodo razmejevale posamezne člene na njem in jih hkrati povezale v celoto. Na njem danes ni še nič, je pa vsekakor velik dosežek, da je pristal na steni. Zdaj bom, vsakič ko ga bom pogledala, vedela, da ga je treba zapolniti.

Mišljeno je bilo, da bo pristal nad pisalno mizo - da ga bom imela ves čas pred očmi, pa mi je bilo škoda potrgati dol misli, ki so trenutno na steni pred menoj in me vsakodnevno opominjajo na drobne, vendar zelo pomembne stvari v življenju. 

Tale zgornja je ena izmed mojih najljubših. Jo je pa tudi najtežje upoštevati. Včasih je zelo težko ravnati tako, da ljudje odidejo stran od mene srečnejši, kot so bili takrat, ko smo se srečali. Poleg te, me misli opominjajo še na to, da ne morem spremeniti ničesar, razen same sebe, na to, da lahko nekatere stvari samo začutimo, medtem ko nam ni moč razumeti, kaj pravzaprav pomenijo. Druga izmed mojih najljubših pravi, da se lahko od zakona verjetnosti naučimo, da če določeno stvar poskušamo narediti dovoljkrat, nam bo enkrat zagotovo uspelo. Če le ne odnehamo.Opominjajo me, da se je priložnosti potrebno okleniti z vsemi močmi, ki jih premoremo in da je vse, kar je vredno na drug strani strahu.

Poleg velikega praznega rdečega lista, ki ga bom začela izpopolnjevati jutri in rdeče ure nad njim, ki sicer ne tiktaka (najbrž bi bilo potrebno zamenjati mehanizem), mi pomeni pa zelo veliko, saj sva jo izrezala skupaj z atijem, pa so svoj prostor našle tudi sovice, ki sem jih naslikala lani decembra. Prav pašejo zraven, kajne?

Všeč mi je tale na novo urejeni kotiček :)..

P.S: Malo manj paše zraven tale uboga roža, ki po mojem mnenju niti živa ni več, mama pa še zmeraj upa, da bo čez čas videti malo bolje.