Na novo obdobje - s knjigo

Vir slike

Bila je dobesedno povsod. Knjiga mislim. Med objavami Mladinske knjige na Facebooku, pa med sponzoriranimi objavami, v izložbah knjigarn ... Pa sem si rekla, da bi jo rada prebrala. Ime avtorice me ni nič kaj preveč prepričalo - njeno uspešnico Jej, moli, ljubi sem poskusila prebrati že nekajkrat. Pa film sem tudi že poskušala pogledati, pa mi nekako ne potegne.

Me je pa pritegnila obljuba o ustvarjalnem življenju. Ker sem ustvarjanje nekoliko pogrešala. No, saj se zmigam in razmišljam ter izdelujem izdelke za otroške ustvarjalnice. Med poletnim varstvom sva se s pomočnico izzvali z risanjem slik, ki so nama bile všeč in so nama bile v izziv. Sem pa pogrešala pisanje in občutek, ki mi ga je dajalo. 

Nekoliko me je zapolnila diploma, čeprav se strokovno pisanje, po točno določenem postopku, pozorni izbiri besed in vrstnega reda, nikakor ne more kosati s pisanjem zase. Za svojo dušo. 

Ne vem, najbrž sem pričakovala, da bom odkrila kakšno veliko resnico, zaradi katere bom postala bolj dejavna tukaj gor. In veste kaj? Res sem jo odkrila. Pri določenih poglavjih sem bila presenečena, kako znan mi je občutek, ki ga avtorica opisuje, pri drugih pa sem si rekla, da tega pa res ne smem pozabiti, ker bi mi morda lahko kdaj prišlo prav. Če se bom držala izbrskane resnice ne vem, bo pokazal čas. Bom pa zagotovo vedela, kje je vzrok v tem, da se tukaj gor nabira prah. Vsaj z moje strani - bralci ste se v času, ko sem jaz zanemarjala pisanje, izkazali za zveste bralce. Vsakič ko sem pokukala v statistiko strani, so me številke presenetile. Hvala vam :)!

In Resnica ter resničiče, ki sem si jih zapomnila iz knjige? Sledijo. 

Kot je rekla Joan Didion: Ne vem, kaj mislim, dokler ne pišem o tem."

Ustvarjajte tisto, kar povzroča revolucijo v vašem srcu. Preostalo bo samo poskrbelo zase. 

Čim prej in čim bolj strastno se boste zavzeli tej ideji - da je konec koncev vse odvisno samo od vas - na toliko boljšem boste. 

Leta sem potrebovala, da sem se tega naučila, a res je videti tako, da če dejavno ne ustvarjam nečesa, potem verjetno nekaj aktivno uničujem (sama sebe, odnos ali pa duševni mir). 

... ko končno spoznamo tole osvabajajočo resnico - tako in tako nihče ni nikoli razmišljal o nas. Ne razmišljajo. Niso razmišljali. Nikoli. 

Ne izgubite poguma tisti trenutek, ko reči nehajo biti preproste ali ne dajej takojšnje koristi. Kajti ta trenutek? To je trenutek, ko se začne zanimivo.

Najpomembnejša stvar, ki je zelo povezana s tem mojim blogom pa je, da je za velike ideje potrebno delati. V smislu, da ne smemo čakati na idejo, da pride sama od sebe. Kar do sedaj sem delala. In naredila nič. Potrebno je pisati. Čeprav samo obanalnostih, ki se zdijo nesmiselne in nepomembne. Le z delom napredujemo. 

Jaz pa sem ves ta čas - seveda na vsake toliko z idejo, ki me je prevzela, čakala da se pojavi še kakšna večja in boljša. Ki pa je seveda ni bilo od nikoder. Ker vsakič, ko svoje ideje seciramo na majhne koščke, izgubijo svoj prvotni smisel in postanejo neumne v naših očeh. Tako je izginilo veliko zamisli, ki bi mogoče končali kot super zapisi, polni čustev in spominov za stare dni. 

Na novo obdobje, ko bom skušala biti bolj disciplinirana :). 

Knjigo pa priporočam vsem, ki ste na kakršen koli način ustvaarjalci.

Jej, moli, ljubi se bom pa potrudila prebrati.