Skoraj diplomirana inženirka logistike

Preden sem imela prvi stik z diplomsko nalogo in ko sem videla, da imamo na naši fakulteti pol leta prostega časa za pisanje, sem mislila, da je mačji kašelj napisati jo. Najti teorijo in malo povzeti iz parih različnih virov itak ni težko, narediti raziskavo pa še manj. 

Glede na to, da sem čez tri študijska leta pisala seminarske brez kakšnih posebnih problemov in so bili končni izdelki pravzaprav med boljšimi, me ni prav nič stiskalo. Tudi med tistimi študenti, ki vse obveznosti naredijo v čisto zadnjem možnem roku nisem. 

Načrt je bil, da začnem s pisanjem že v mesecu marcu (najkasneje, ker sem imela zadnji izpit sredi februarja) in imam popolnoma zaključeno (s tehničnim pregledom) do konca junija in nato brezskrbno čakam do septembra, da se samo še prijavim na zagovor. 

Pa vendar. V izpolnjevanju postavljenih ciljev nisem nikoli zares blestela. Dobra sem v rušenju le-teh. In ene izmed načrtov z diplomsko nalogo sem porušila še pred začetkom zadnjega letnika. Moja velika ideja je bila, da bi natančno preučila zamude vlakov na Slovenskih železnicah in s pomočjo modeliranja prišla do vzrokov za zamude. Ker bi zelo težko prišla do podatkov in ker se nikakor nisem mogla pripraviti do tega, da bi pravočasno začela zbirati podatke, sem čakala, da se mi posveti nova briljantna ideja. 

Ideja se mi ni toliko posvetila, kot mi je padla z neba. Nekega dne prvega semestra letos sem srečala na hodniku fakultete profesorja, s katerim sem pred tem dosti delala na projektih in je bil mentor dveh strokovnih člankov, ki sva jih s kolegico napisali. Začel mi je govoriti, da bi rad naredil raziskavo o avtonomnih vozilih, ker ga zanima, kako daleč oziroma blizu smo slovenci z idejo, da vožnjo prepustimo računalniku in da bi bil vesel, če bi tema dovolj zanimala mene, da bi se je lotila. Priznam, sanjalo se mi ni, o čem natančno govoriva. Ampak ker je poudaril, da o tej temi v Sloveniji še nihče ni napisal ničesar strokovnega in da ni bila narejena še nobena raziskava, sem zagrabila priložnost. Priložnost, da nekaj naredim čisto prva v državi. 

Zanosa mi je prvič začelo primanjkovati, ko sem se pripravljala na najin prvi pogovor. Da mi predstavi, kaj natančno bi želel izvedeti. Ker sem ugotovila, da literature o avtonomnih vozilih (skorajda) ni, z angleščino pa se ne razumeva najbolje - kaj šele s kakšnim drugim jezikom. Pa sem pogoltnila slino in se vsaj rahlo spoznala s temo. Še večja panika me je grabila, ko sem skušala sestaviti seznam literature za v dispozicijo. Ker sem našla samo članke, ki so se mi zdeli čisto neuporabni - in seveda v angleščini. 

Raziskavo - anketni vprašalnik - bi po željah mentorja lahko začela izvajati že v decembru, ko sem imela še cel kup drugih študijskih obveznosti in potrebo, da še izboljšam ocene v svojem indeksu. Anketni vprašalnik je realno prišel v objavo šele nekje sredi marca in vztrajal do sredine junija, da sem zbrala približno tolikšen vzorec, kot sem si ga zamislila. 

Medtem bi lahko, seveda, napisala vso teorijo. Pa me je držalo, ker sem se preprosto bala zagriziti v kup zbrane literature, ki me je od aprila čakala natisnjena na mizi. V resnici sem potem od vse te literature uporabila samo dva članka, vse ostalo pa sem v času pisanja izbrskala na novo. 

Pisanja pa sem se, ob vseh možnih izgovorih, ki sem jih pred tem našla, lotila šele konec junija. Neštetokrat sem se tepla po glavi, zakaj nisem začela že prej. In zakaj sem pristala na izbrani temi. In zakaj sem zastavila tako širok naslov, ko pa bi lahko zastavila ožjega in bi imela dosti manj dela. Paničarila sem, da mi nikakor ne bo uspelo napisati pravi čas, da bi se vpisala naprej na magisterij. Pa še vedno sem našla sto in eno dejavnost, ki jo je bilo potrebno opraviti namesto pisanja diplome. 

Po prvem pregledu, ki ga je opravil asistent/somentor je bilo vse narobe. No, skoraj vse. Teorije je bilo premalo, ker sem vključila premalo najbolj zanimivih stvari ... Empirični del - analizo anketnega vprašalnika sta si predstavljala popolnoma drugače, kot si ga ostali profesorji, ko imajo pred seboj diplomske naloge. Do takrat sem vložila v svoje delo že precej dela in končno sem videla cilj. Oddaljen, ampak vseeno cilj. 

Vsi popravki, ki sem jih morala takrat vnesti in začeti s komentarji empiričnega dela čisto od začetka, so me pahnili v obup in jezo. Prepričana sem bila, da zdaj pa res ne bom končala pravočasno. Ostalo mi ni nič drugega, kot da presedim večino dni za računalnikom in raziskujem še naprej. 

Zaradi komentarjev in raziskovanja, ki je bilo še potrebno, sem odkrivala podatke, o katerih se mi prej še sanjalo ni, da obstajajo. Odkrila sem, da je tema še bolj zanimiva, kot se mi je zdela do takrat. Predvsem pa sem iz sebe iztisnila maksimum in napisala dobro nalogo. 

Oddala sem jo v tednu, ki se mi je zdel res zadnji za oddajo dela mentorjema in ni se mi zdelo, da bi bilo spet potrebno popravljati. Dobila sem jo čez en teden - spet polno komentarjev. Takšnih, da sem se ob preletu nekje na polovici zjokala. Naslednji dan naj bi se vsi trije dobili in dorekli "finalne" popravke. Jaz pa sem morala dobesedno čez celo nalogo (80 strani se na koncu ne sliši tako malo) in popravljati in popravljati. Ampak sem jo uredila in bila naslednji dan presenečena nad komentarji. 

Diploma in raziskava, ki sem jo naredila se jima je zdela odlična. Dodanih je bilo nekaj bombončkov, ki jih sploh nista pričakovala in so dodali mojemu delo piko na i. 

Še vseeno pa je bilo treba diplomo slovnično pregledati (čeprav smo v petek slučajno odkrili še eno manjkajočo črko) in oddati v tehnični pregled, ki se lahko prav tako zavleče. Ampak od petka, ko sem na udobni zofi v avli fakultete popravila tistih nekaj tehničnih malenkosti in dobila potrdilo o opravljenem tehničnem pregledu ... Je življenje veliko lažje :)! 

Stvari, ki so me med pisanjem spravljale v obup in mi dale misliti, da diplome ne bom nikoli končala, pa me nasmejijo. Potrebovala sem pošten izziv, ga dobila in ga uspešno opravila. Seveda že strmim in delam na novem izzivu - spraviti rezultate raziskave še v tujino, da vidijo, da smo tudi v Sloveniji pripravljeni sprejeti avtonomna vozila (vsaj kar se miselnosti ljudi tiče, na infrastrukturi in zakonodaji pa bo potrebnega še veliko dela) in objaviti že svoj drugi članek :). 

Seveda  sem hvaležna, da sta mentorja zahtevala toliko več, ker je zdaj končni izdelek toliko boljši.

Sploh pa komaj čakam, da se prvega oktobra zopet spravim v predavalnice, ker me tele počitnice, ki trajajo že od februarja že pošteno spravljajo ob živce, kljub temu, da se ves čas kaj zanimivega dogaja in mi ni dolgčas.