Filanje baterij, samota in konec..

Ljudje ne razumejo vedno… Da včasih preprosto ne zmoreš in da tako močno potrebuješ čas zase. Da je ta potreba tako močna, da se preprosto ne moreš pretvarjati, da je vse ok in da v tistem trenutku pač ne moreš povedati zakaj in kako. In potem se sprijazniš, da še nekaj časa ne boš sam in se trudiš.. Biti normalen, govoriti o čemerkoli in se zraven še smejati. Kak dan ti uspe, da se iztrgaš iz prijema slabe volje. Kak dan pa te pogovor še bolj izčrpa in ti vse pade dol.. 

V zadnjem času sem velikokrat potrebovala čas zase. Ko je bilo sonce (ampak letos smo ga dočakali reees malo!) sem izkoristila in si šla »filat baterije« na sprehod v gozd.. Kjer sem srečala mogoče človeka ali dva. In to mi je bilo v bistvu zelo všeč. Edina živa bitja, ki sem jih srečala so bili psi.. Kako te to napolni z energijo! 

In tile večerni sprehodi s Filipom in Vilijem.. Dobro, nisem sama.. Veliko ljudi srečamo in večino časa poteka pogovor. Ampak najini pogovori so.. Sproščujoči. Včasih preprosto nori. Ja, včasih nama preveč domišljije škodi. Tudi na tak način pozabim na ostale stvari in se sprostim. Ker skoraj nikoli ne posegava v težke teme.. To nama skupaj pač ne gre. Včasih sem si želela, da bi lahko razvila tudi kakšen bolj zaupen pogovor, zdaj mi pa te najine neumestne in zabavne teme veliko pomenijo. 

Ko sem polna energije bi lahko zvečer govorila in govorila. Pa tudi spat se mi ne mudi (posledica česar je to, da sem naslednji dan popolnoma nenaspana). Takrat mi lahko človek jemlje energijo, pa mi je ne bo zmanjkalo.

Ko pa ne morem pač ne morem. Takrat me je bolje pustiti na miru. Če ne želiš kakšne nesramne opazke, ki za razliko od ostalih dni ni mišljena v hecu. In če ne želiš da dobim občutek, da me utesnjuješ. Ker potem se tega občutka težko znebim.. Žal. 

In v takih časih potem včasih preprosto ugotovim, da če hočem na nek način rešiti sebe (včasih pač moraš svoje potrebe in želje postaviti pred želje nekoga drugega), moram narediti premor (toda kdo ve, ali bo kratek, dolg ali večen…). Ker zakaj bi dovolila osebi da lahko stresa slabo voljo na mene kadarkoli se ji zdi, in je takrat pač nesramna do mene.  Zakaj bi si dovolila, da to počne oseba že na začetku najinega poznanstva? Toliko pa sem (že) pametna, da mi je jasno, da se bo to ponavljalo, mogoče celo poslabševalo? Zakaj bi pustila da sem za nekoga kanta za slabo voljo?  Še posebej če oseba ne razume nedolžnega heca.. Ne, tega se ne bom šla, res ne. Še dobro, da sem bila včeraj zvečer slabe volje in mi je prekipelo!

Še dobro, da se nisem »navezala« nanjo (kako dobro se je naučiti da osebe pridejo in gredo in se malo distancirati), in da mi je dala dovolj razlogov za to (tudi laganje o stvari, za katero je vedela da mi veliko pomeni), ker bi v nasprotnem primeru še pustila vse na miru in še naprej prenašala vse skupaj.

Osebam, ki mi res nekaj pomenijo tega ne bi mogla storiti. Ne brez pogovora o razlogih. Čeprav še lažje je, tako kot sem napisala na začetku, pustiti vse na miru in v tistem trenutku pozabiti na potrebo po samoti. In se preprosto pretvarjati. Ja, definitvno je lažje! [Dokler sami ne ugotovijo, da nekaj pa ni v redu..]

Res, včeraj sem napisala, da moramo na ljudeh sprejemati napake, ker nihče ni popoln. Ampak nekateri karakterji pač ne spadajo skupaj. Nekateri ti naredijo pač več škode kot koristi. Žal.

Smešno je, kako se je moje dojemanje samote v bistvu spremenilo čez čas. Samoto povezujemo s tišino in časom razmišljanja, kajne? Ampak jaz tako ne prenesem tišine. Ne morem.. Nujno moram imeti v ozadju glasbo.. Ali pa kakršen koli govor. Zvečer ne zaspim, če nimam prižgane TV toliko na glas, da jasno slišim govor. Samo da zadušim misli v sebi.. Ker jih je preprosto preveč in jih ne morem vseh predelati. 

Ko potrebujem biti sama to torej pomeni, da nabijam glasbo na polno ali pa se osredotočim na kakšno odajo na televiziji. Da prevaram misli... In takrat res ne prenesem, da nekdo vrta vame z različnimi vprašanji.