Tri nepreveč vesele..

Papir je spet popularen 

Papir prenese vse, kajne? In papir lahko zmeraj tako skriješ, da ga nihče nikoli ne najde. V skrajnem primeru ga lahko vržeš v peč in nihče razen tebe nikoli ne ve kakšne misli so te preletele v nekem trenutku. 

Ja, točno to je prednost osebnih (papirnih) oblik zapisov v trenutkih ko si najbolj pesimističen in moraš dati občutke ven iz sebe... Vem, da ljudje dosti raje berete depresivne objave kot optimistične - ne vem zakaj, ampak tako je razbrati iz zaznanih branj posameznih zapisov - glede na usmerjenost naslovov... 

In določenih stvari pač ne moreš deliti s svetom. Po eni strani morajo ven, ker če ne imaš občutek, kot da te bo razgnalo; po drugi strani pa želiš, da za zmeraj ostanejo samo tvoj spomin. Ko se vse uredi je dober občutek prebrati kakšno stvar, ki si jo pisal, ker potem je občutek sreče še za kanček večji.. 

Spet ga pišem.. Dnevnik namreč. 

Ljubosumnost, nezrelost ali kaj tretjega?

Mogoče je to "tretje" kar tradicija? Že pred dvema letoma v takšnem časa sva prekinila stike zaradi istih stvari. Pa sem mislila, da sva se pogovorila.. da je v tem času ugotovil, da tega kar on dela res ne prenesem in verjela sem, se je dejansko popravil... 

Ampak ne... Ne more zdržati (pre)dolgo, ko ponovi napako. Dobro, prenesla bi njegova spodtikovanja ko sva sama. Ampak da pa stegne jezik pred mojo mamo, ko ve da čakam na pravi trenutek da ji povem sama... Tega pa ne bom nikoli razumela. Uživa v tem, da spodkopava moj odnos z mamo? Kaj ima od tega? 

Nikoli ne bom razumela njegovega sojenja ljudi, ki jih niti pozna ne. Od kod mu pravica? 

 

In tisto, kar kaže na nezrelost... njegova nesposobnost da odraslo argumentira svoja dejanja. Kaj odraslo, sploh jih ne zna argumentirati..  Da mi reče da naj se že malo nasmejem, da mi bo lažje.. In to da mora najprej nujno prebrati mail, kot moj plaz besed.. 

Ne, tudi tega ne razumem. Mi je pa to ekstremno dvignilo pritisk.

Sem pa, takoj ko sem videla, da ne bo nikakršnega odgovora z njegove strani.. Izjavila, da je bolje imeti nič prijateljev kot enega slabega. Dva dni kasneje se še vedno strinjam s tem! [Ob tem se seveda zavedam, da imam ob sebi še nekaj tistih zares pravih prijateljev.. ki me prenašajo v vsakem trenutku..]

Enkrat tako, drugič tako 

Moja predraga mati ima sposobnost tega, da mi nabija slabo vest. Zelo rada to dela. Ker ve, da mi je do zdaj prišla do živega. Ne vem zakaj, ampak ima konstantno idejo, da si me lahko lasti. Da bi morala doma preživeti več časa. Ker če me skoraj nič ni doma je pač nimam rada. 

Kot da sem jaz kriva da je popolnoma brez življenja? Da je izgubila partnerja...

Dobro, saj v zadnjem času je pridobila občutek da sem stara toliko kot sem (mimogrede.. težko je verjeti da me je zapustila tista desetiška enica...) in da bom počasi odletela iz njenega "gnezda" in da ji ne preostane drugega kot da na moje celodnevne odsotnosti reče ja. 

Se pa grem stavit, da medtem ko me ni, kuje načrte kaj mi bo rekla ko se vrnem domov. Zato, da bom drugič raje dvakrat premislila, preden njo in mačko pustim samo doma, ker so mi drugi več kot oni dve.

Kot da bo to kaj pomagalo...