Sreča in popolnost

Včeraj sem dobila dve zanimivi vprašanji. In sicer kako jaz dojemam srečo in popolnost. Avtor sms-a je dopisal, da naj bom čim bolj natančna in naj napišem čim več. Mala mal'ca za mene.. Ampak ko začneš tako razmišljati in skušaš vse misli strniti v neko drugim razumljivo celoto, pride do blokade, ki jo bom skušala čim prej odpraviti in odgovoriti. 

(Ko sem želela dobiti odgovor od osebe nazaj pa sem dobila nazaj odgovor: »Saj te poznam. Smejala se mi boš.« In sprašujem se, če sem res tako nevzdržna. Ljudje dejansko mislijo, da ne sprejemam njihovega mnenja? Ja, mogoče sem v preteklosti bila res nekoliko (no mogoče malo bolj kot nekoliko) trmoglava in sem mislila, da imam vedno prav. To priznam. Ampak mislila sem, da sem se popravila, vsaj nekoliko? Spremenila sem način razmišljanja, sigurno! Mogoče kdaj nezavedno skočim v staro kožo in izpade kot da ne sprejmem kakšnega mnenja.. Čeprav potem vseeno premislim o slišanem.. Očitno pa se bom morala še malo zavestno nadzorovati, da ne bom nenamerno izpadla nesramna in nepripravljena na poslušanje..

Po drugi strani pa.. Zakaj ne bi vseeno izrazil svojega mnenja? Pa čeprav se ti zdi, da bo izpadlo neumno. Ne bo, ker takšni odgovori nimajo napačnih odgovorov. Doživel in preživel si nekaj, kar drugi ljude niso. Torej je tudi tvoj pogled na življenjska vprašanja popolnoma drugačen kot so ostali pogledi. Zakaj bi se bal, da se ti kdo smeji? To, da poveš svoje mnenje, ne da pri tem najprej pomisliš na »Joj, kaj pa bodo drugi rekli« se mi zdi pogumno. [Ja, vesela sem, da sem se sama osvobodila tega občutka in tule javno povem kaj premišljujem, čutim, kaj iščem… Pa kaj če s bo našel nekdo, ki se bo iz tega norčeval? Dobro za njega…])

Da se vrnem k bistvu. V življenju sem se -  še dobro! -  že   naučila, da popolnosti na zemlji ni. Nima smisla pričakovati, od česar koli, da bo popolno, ker človek ni ustvarjen za popolnost. Ne še, ne tukaj. In če človek ni popoln, kako bi mogle biti popolne stvari, ki jih naredi človek? 

Tehnika je do danes močno napredovala. Roboti bodo kmalu skoraj tako funkcionalni kot ljudje. Na videz zgleda popolno, toda ali je to dobra stvar? Za vsako tehnično stvar, ki se nahaja v naši okolici (ali pa se pač ne nahaja ravno v okolici, obstaja pa – nekje) lahko rečemo, da se bo nekoč pokvarila. Nihče pa ne more napovedati kdaj. Enkrat bodo izumitelji ugotovili, da računalniki, ki jih poznamo danes ne delujejo tako, kot bi mi želeli in jih bodo nadgradili. Nadgrajevali jih bodo in nadgrajevali. Po potrebi. Toda ali bodo kdaj dosegli popolnost? 

Napisala sem že, da ljudje niso popolni. Kako dolgočasen pa bi bil, se vprašam, svet kjer bi vsi ustrezali neki univerzalni definiciji perfekcije? Ne, na srečo nihče ni popoln. Človek je lahko samo zares dober karakter (ali pa lep, če želite). Na začetku poznanstva res lahko deluje popoln, a dlje ko ga poznamo, več stvari ko nam pove o sebi, v večih situacijah kot se znajdemo z osebo, vse bolj odkrivamo da ima tudi oseba kakšno »napako«. 

Od tu vse zavisi od nas samih.  Bomo sprejeli to nepopolnost? Bomo zmožni spregledati tistih nekaj napak in bo oseba v naših očeh vseeno ostala najboljša (popolna)? Ali pa nas bo to ustavilo pri prijateljevanju ali ljubezenskem življenju? Ampak ali nismo v slednjem skrajno nepravični? Če se zavedamo svoje nepopolnosti, kako jo lahko pričakujemo od drugih? Če smo mi nekaj ljudi prizadeli, kako lahko pričakujemo, da nas nihče ne bo prizadel?  Žal pa je velikokrat tako. Pričakujemo, da bodo drugi sprejeli naše napake, nam pa jih pač ni treba. Ubijamo (v najširšem pomenu besede) in pričakujemo da drugi nas ne bodo. Pričakujemo, da nam drugi odpuščajo, mi pa tega ne zmoremo. 

Če nič okoli nas ni popolno.. Kako bi lahko imeli popolno življenje? (To si namreč želel slišati, kajne?) Ne, tudi popolnega življenja ni. Zaradi vseh napak, ki nas obdajajo. Vedno nas bo kaj potolklo tako, da se nam bo zdelo, da se nikoli več ne bomo pobrali. Lahko se še kako trudimo, da bi živeli kot v pravljici (no pravljice pa so popolne!), enkrat se bo zgodilo nekaj, kar bo našo popolnost in življenje v kristalu razbilo na tisoče koščkov. 

Ko sem bila še nekoliko mlajša, sem za nek par mislila, da sta popolna. No, da je vsaj njuna ljubezen popolna. Nikoli nisem slišala, da bi kateri izmed njiju rekel kaj slabega o drugem. Zdelo se je, da se nikoli ne skregata. Konec koncev v svoji vezi dajeta močan poudarek na veri, ki jo povezuje. Rekla sem si, da točno tako popoln zakon želim meti, ko bom enkrat starejša. No, potem pa sem se znašla v njuni bližini in ju še bolje spoznala. Pa sem videla, da ni vse tako popolno. Tudi ona dva se skregata. Za popolnoma banalne stvari. Priznam, takrat sem bila nekoliko razočarana, ker mi je to podrlo sanje o popolnosti. Danes pa ju zaradi tega, v tem pogledu, še bolj spoštujem. Ker vidim, da je njuna ljubezen tako močna, da ju nič ne more ločiti. Vedno znova odpuščata drug drugemu napake. Zdaj vidim, da je to bistvo. Znati odpuščati in se pogovarjati. (Zdaj si želim nekaj takšnega.) S svojo ljubeznijo delata drug drugega popolnega. 

 

Točno tukaj se lahko navežem na srečo. Še vedno sta srečna skupaj, kljub vsemu. Lahko pa ne bi bila. Zakaj? Ker bi lahko ob prvi oviri, na katero sta naletela, vrgla puško v koruzo in šla vsak svojo pot. 

Želim povedati, da je sreča odvisna nas samih. Od tega kako dojemamo stvari. Če se zavedam, da nikoli ne bom živela popolno (kot sem si nekoč to naivno predstavljala), bom lažje sprejela težke trenutke. Manj bodo načeli mojo srečo. Ker če od življenja pričakujem samo popolnost (ležerno življenje, brez težav) me bo najmanjša stvar, ki bo odstopala od moje popolnosti, potrla. Z vnaprejšnjo pripravljenostjo, da svet zna biti krut (čisto do vsakega, vsaj enkrat v času življenja) preprosto lažje sprejemamo to, mar ne? Konec koncev se naučimo biti hvaležni tudi za preizkušnje, ki smo jih deležni. Naučimo se biti še bolj srečni, ko nam življenje nakloni lepoto. Znamo se veseliti drobnih stvari. Razveselimo se rožice, ki nam jo nekdo pokloni – tudi če je ta roža zaradi predolge poti že malce uvenela (dvomim da bi se nekdo, ki pričakuje popolnost, tega razveselil…). In to dela življenje srečno. 

(Vem, želel si, da izhajam iz svojega življenja in ti razjasnim kako gledam jaz na potek mojega življenja, ne da ti naredim filozofsko razpravo o nečem, kar se ne tiče mojega življenja.. No pa poglejmo… )

Ne, moje življenje je daleč od popolnega. Uh, prav dobro moram premisliti, da ugotovim, kakšno življenje bi se meni zdelo popolno.. Prva stvar, ki bi bila del tiste pravljične popolnosti bi bila sigurno ta, da bi bil ati še živ. Seveda v tej iluziji ne bi bil gluh. Živeli bi v svoji hiši nekje v Prekmurju. S celim kupom hišnih mačk, enim psom. Že zdavnaj bi naredila izpit in se okrog vozila v zeleni Mazdi. Imela bi popolnega fanta, s katerim bi lahko govorila in počela preprosto vse. Tudi sama bi bila precej drugačna. Ne bi delala toliko napak, bila bi bolj prijazna in zdajle bi se učila.  Bolje bi si znala organizirati urnik in definitivno bi profesionalno igrala kakšen inštrument. Ničesar se ne bi bala in živela bi zavita v vato. Prijatelje bi imela pa takšne, ki bi imeli vedno čas zame in se nikoli ne bi skregala. Marsikatera »malenkost« ki mi je spremenila življenje ne ravno na najbolje, pa se ne bi zgodila. 

Nekaj takšnega. Čeprav, če me poznaš veš, da je to daleč od realnosti. Poleg tega pa.. Ko zdajle berem odstavek pred tem.. Ne, v resnici si ne želim takšnega življenja! Ker bi, kot je tudi opaziti postala preveč egoistična oseba. Zgodilo bi se mi točno to, kar sem napisala – v življenju se ne bi znala veseliti drobnih stvari.

Ne, nimam popolnega življenja. Ampak sem vseeno srečna. (Kljub vsem negativnim stvarem, ki so se mi zgodile. Pač so se morale.) 

Sama delam napake, eno za drugo. Veliko ljudi sem že uspela prizadeti. Pa ne zato, ker bi to želela. Preprosto nisem dovolj razmišljala. Čeprav če pomislim.. Zadnje čase veliko razmišljam in pazim na dejanja, pa vseeno delam napake. Ampak iz njih se učim in vedno znova rasem. Trudim se, da ne ponavljam napak. Toda kaj ko se »spomnim« zmeraj nekaj novega, kar ni prav. I am far away from perfection. Ampak sem se naučila imeti rada samo sebe (v tisti zdravi meri seveda). Da, všeč sem si. Pa kaj? Če tebi nisem… Pač nisem. Obrni se za nekaj stopinj in pojdi. Ali pa imej toliko poguma, da mi poveš kaj te moti. 

Nisem imela popolne družine. Uh to je še dlje od popolnosti. Rada imam svoje starše. Najbolj. Ampak svet bi bil mnogo lažji, če se atiju ne bi zgodila nesreča in ne bi oglušel. Če mama ne bi zgubila službe. Tako lažje bi se bilo pogovarjati z očetom, ki bi me slišal. Toliko manj bi se kregali, toliko manj dretja bi bilo… Ampak kljub vsemu sta mi nudila tisto, kar sem potrebovala. Nepogojno ljubezen. Vzgojo. Vzgled. Posvečala sta mi svoj čas. V mojih očeh sta kljub vsem napakam popolna. Da o »nepopolnosti« širše družine ne govorim. Veliko stvari me je v preteklosti prizadelo. Zdaj pa sem prišla do tiste stopnje ko si rečem: »Ni v moji moči, da bi kaj spremenila in se samo nasmehnem na očitke in obtoževana.«. To mi pomaga, da jih kljub vsemu spoštujem. In sem na trenutke srečna, ker so ravno oni moja družina.

Nimam popolnih prijateljev (se opravičujem že v naprej vsem)… Ampak so vseeno najboljši. Vzamejo si čas zame.. Se smejijo z menoj, me poslušajo ko sem žalostna, tečna, jezna, vesela.. Me sprejemajo takšno kot sem, odpuščajo napake.. In res sem vesela, da so se pojavili v mojem življenju! 

Skratka.. Dovolj je bilo nakladanja. Končno, kajne? 

Nimam popolnega življenja, od nikogar in ničesar ne pričakujem popolnosti. Stvari sprejemam takšne, kot so mi dane. In ja, srečna sem!